Morska deklica

2007-12-10T21:08:00.000-08:00

Tam nad 1930 metrov ...

... se odlično smuča, še boljše spi, čudovito hrska na snegu pod nogami tudi ko hodiš, govori se italijansko in se obvezno pretvarja, da nisi Slovenček, ker nočeš biti eden tistih, ki so že dopoldan nažgani na snegu ter zvečer ob večerji na glas v poplesujočem koraku prepričujejo uboge ostale, da zapojejo slovensko himno.

2007-11-29T16:08:00.000-08:00

Ko so skiperji že doma na toplem ...

... miniji plešejo brez njih (beri: njihove barke brez jamborov potujejo brez njih, v njih pa zagotovo kakšna skrita caipirinha:-). Kiki in Ažo sta svoja minija mojstrsko pripeljala čez Atlantik na regati Transat 6.50, nazaj pa se jima ni več dalo :-). Ja, takole pa potujejo miniji nazaj čez Atlantik v Francijo. Noro, kaj?

2007-11-13T15:43:00.000-08:00

Ko bom velik, bom živel v Photoshopu

Takole, kot piše v naslovu, pravi Vid, "zato ker tam živijo sami lepi in mladi". Vsako potovanje ali bolj raziskovalni/športni vikend se je nekoč zaključil pri Klemencu, v njegovem Dia studiu. Ob tisti veliki osvetljeni mizi si, kot se za amaterja spodobi, trikrat vdihnil, preden si jih razgrnil in dočakal svojo usodo. Potovanje se je zaključilo šele v tistem trenutku, ko si si oddahnil (kdaj pa tudi ne :-)) ob pregledu narejenega in ne ko si prišel domov čez svoj prag. Seveda je bil obisk Klemenca in s tem pregled dijasov največji odstotek za ne/zadovoljstvo s potovanjem. Ker je bilo dobro potovanje=dobre fotografije.
Ko so mi nekoč s poti - jadralskega potepanja po Atlantiku - nekje ob francoski oblali ukradli še vse dokumente, bančne kartice, analogni fotoaparat - Nikonov F70 in čez 40 dia filmov, se mi je sesul svet (no, kradljivec mi je ponoči na mizici ob oknu le pustil železniško karto do doma). Pa ne zaradi fotoaparata in objektivov, ampak zaradi tistega slednjega. Ker enostavno zaradi zgubljenih diasov tistega potovanja, kot da ni bilo.
Sedaj se potovanje konča za svojim domačim računalnikom. In sploh ne v trenutku, ko preneseš fotografije s tistih mnogo kartic, ampak potem, ko se (no, to zna pri nas doma nekdo definitivno za mnoooogo odstotkov bolje :-)) začne obdelava v Photoshopu. Če tudi samo tisti osnovni popravki, ki me jih uči tisti z mnogo odstotki bolje in s katerim se strinjam, da s Photoshopom ne moreš popravljati "avta", ki se ga ne da popraviti. "Ampak dogajalo pa se jim je, ko so ustvarjali Photoshop," dodaja.
In tako pred nekaj časa berem v Objektivu izjavo Steva Kruteka, profesorja fotografije na univerzi v Montani, ki pravi: "Fotografski film je vedno uganka; nikoli ne veš, kaj te čaka. Včasih razočaranje, včasih lepo presenečenje". In pogrešam to ščemenje ob Klemenčevi mizi.
P.S. Ta fotka je nastala pod enim čisto posebnim drevesom in jo sedaj, ko sem na bolniški, jemljem iz arhiva.

2007-11-08T17:07:00.000-08:00

Jadralska mojstra v domačih objemih

Za dvema ministroma sta pozno ponoči čez slavna premična vrata "Jožeta Pučnika" stopila tudi Kiki in Ažo, ki sta mojstrsko z 8. in 9. mestom opravila z Atlantikom in regato Transat 6.50. Oba z veliko šolo življenja. Tokrat sem ju pričakala tudi s fotičem, v družbi žena, punc, prijateljev ter podpornikov.

2007-10-30T14:35:00.001-07:00

Ena o PR-ovcih in njihovih trikih

Kot poroča danes STA:
Tiskovni predstavnik FEMA pripravil konferenco brez novinarjev

Washington, 30. oktobra (STA) - Nekdanji tiskovni predstavnik ameriške zvezne agencije za posredovanje v izrednih razmerah (FEMA) Pat Philbin bo še nekaj časa iskal službo, saj ga po njegovih zadnjih potezah ne bodo premestili na novo delovno mesto tiskovnega predstavnika nacionalnega direktorja za obveščevalne dejavnosti. Philbin je pretekli torek namreč pripravil novinarsko konferenco, na kateri pa ni bilo novinarjev, ampak so vprašanja postavljali kar uslužbenci FEMA.
Vodja FEMA David Paulison je še v ponedeljek izrazil ogorčenje nad dogodkom, minister za domovinsko varnost Michael Chertoff pa je omenjeno novinarsko konferenco označil za eno največjih neumnosti, ki jih je videl v vsej svoji zgodovini dela za vlado.
Philbin je sklical novinarsko konferenco o kalifornijskih požarih, vendar je medije o tem obvestil le 15 minut pred začetkom. Zato na njej ni bilo novinarjev, Philbin pa je zadolžil zaposlene v oddelku za odnose z javnostjo, da Paulisonovemu namestniku, upokojenemu generalu Harveyju Johnsonu, zastavljajo vprašanja. Pravi novinarji so lahko dogajanje le poslušali po telefonu, niso pa smeli postavljati vprašanj.
Philbin je bil predviden za tiskovnega predstavnika nacionalnega direktorja za obveščevalne dejavnosti Mikea McConnella, ki mu je že sporočil, naj si poišče drugo službo. Vodja FEMA Paulison je še posebej jezen, ker so v zadnjih dveh letih trdo delali za izboljšanje verodostojnosti agencije, ki je bila na dnu po klavrnem posredovanju v New Orleansu leta 2005 med poplavami po orkanu Katrina.
FEMA si je za dosedanje posredovanje v Kaliforniji prislužila dobre ocene, Philbin pa je s svojim dejanjem ugled agencije znova ogrozil. Philbin je sicer sam prevzel odgovornost, general Johnson pa menda sploh ni vedel, da mu vprašanja zastavljajo njegovi lastni podrejeni.

2007-10-25T00:29:00.000-07:00

Življenje je ...

"Življenje je vse, kar se zgodi od petka do ponedeljka," mi danes pade v oči na Mercatorjevem oglasu. Ti, tale Matej, finančni svetovalec z oglasa, ima pa hudičevo prav. Ste se že kdaj vprašali, kako/kakšen tempo živimo kaj zadnje čase? Na strokovni mizi o PR-u, ki sem jo vodila prejšnji teden v Ljubljani, je ena od sogovornic zanimivo opisala, da je šele v PR-u uvidela, kdo je njen pravi prijatelj, ker nikoli nima časa za prijateljske kave. "Tisti, ki to razume, je moj pravi prijatelj. Enkrat jo odpovem, drugič prestavim," je zatrdila. Urnik je pasji, nič ni oprijemljivega, ni načrtov, za kaj bo čas danes ali jutri. Le svak dan, ki ti prinese milijone novih stvari. Tisti, ki je preveč oseben, ki ni stroj, ki ne uspe preklapljati v tisočinki sekunde, je car, ostali odpadejo. Pa si tega res želimo, so naša telesa res skonstruirana za to, naše misli res stehnicirane? Si res želimo, da bo prvi in edini odgovor iz dneva v dan na vprašanje, kako, si, to, da sem utrujena (pa ne od športnih aktivnosti)?

Pa sem spet pri citatih, ampak eni ljudje res pametno govorijo :-), kot Petra Seliškar, katere film se vrti v Kinodvoru. "Edina revolucija, ki jo lahko ustvariš, je to, da si iskren do sebe". In dva sta definitivno-Kiki in Ažo. Ne samo, da sta iskrena do sebe, ampak z veliiikimi jajci. Pred šestimi leti sta bila pripravljena svoja življenja postaviti na kocko in se odrekati za točno določen cilj. Kiki ga je danes ponoči definitino dosegel. Zagotovo zadovoljen sam s sabo je kot osmi (v 2. etapi) od skoraj 80 udeležencev v tisti mali banjici, dolgi le 6,5 metra, z edinimi prijatelji/prijateljicami na krovu - mogoče s kakšno atlantsko morsko deklico, ki se mu je prikazovala na krovu, sicer pa čisto sam -, prejadral Atlantik in mojstrsko opravil z regato Mini Transat. In zato je ta post zanj in malo tudi za Urikuri (obljuba dela dolg), ker sem še pod vtisom orkanske burje, ki nam je za vikend na jadrnici predramila misli in postavila na svoje mesto, kaj pomeni biti zvest do sebe - to, da ne delamo preveč :-). Komaj čakam naslednji petek ... do nedelje!

Foto: Libor Svaček na Madeiri, jadralec-Kiki

2007-09-27T14:06:00.000-07:00

Naše rožice in sončki, takšni in drugačni

Naše "rožice in sončki". Lahko so kosmati, lahko so barvasti (niti ne nujno rumeni), lahko so naše nečakinje in še kdo drug.

Foto: atiček

2007-09-14T10:33:00.000-07:00

Bolj verjetno črni medved na steni kot zakon v roki

"Je vaša stena dovolj velika za medvedovo trofejo?" mi je najprej padlo v oči na prospektu Lov na Novi Funlandiji. Da o mojem izrazu na obrazu ob tej ugotovitvi niti ne govorim. Zgodba s prospekta o 350-kilogramskih črnih medvedih, bojda največjih na svetu, se seveda nadaljuje: "Možnost, da ga ujamete na Novi Funlandiji je 85-odstotna. Torej več, kot je verjetnost, da bo vaš zakon preživel". In kakšen obraz sem nardila šele potem?
To je bila neke vrste prva popotnica v divjino prečudovite države, če ne odštejem še vrste propektov z naslovi, kot so: Ste v deželi črnega medveda, Ukrepi in ravnanja ob srečanju s črnim medvedom, Nacionalni parki-srečanja s črnim medvedom in podobno. Bila sva "pridna", upoštevala vse nasvete pri šotorenju, kurjenju ognjev, shranjevanju hrane ... "Miš, dej mi kej povej. Sva že dolgo tiho," so bile moje konstantne prošnje na hribovskih turah ali trekingih (ker so medvedi bojda na pol gluhi in je priporočljivo veliko govoriti in peti na glas, vonjajo pa ne vem kolikokrat bolje od človeka) skozi mistične, z losi požrte gozdove, kjer je na močvirnatih predelih na tleh kar mrgolelo veliiikih živalskih odtisov, tudi medvedovih. Svežih, seveda. In cel dan ne srečaš žive duše, sveda človeške. Šele takrat sem uvidela, da mi ogled kultnega Herzogovega filma Človek grizli na Festivalu dokumentarnega filma ni nič kaj preveč koristil. V tem slabem mesecu so na Discovery channel moji starši pridno spremljali (čisto po naključju na sporedu) dokumentarce o kanadskih medvedih in smrtnih žrtvah. In ko sva zapuščala Kanado, sva šele videla čisto svež, veliiik članek o napadu medveda, ki se mu je nek gozdar uprl kar z nožem. Kot najbolj brezvezen dokaz o nečem imaginarnem, kar je zraslo v moji glavi.
Na "bear spray", za katerega Kanadčani pridno promovirajo, da je najboljši pri obrambi (navodila: medvedu ga poškropiš v oči) sem nasedla (beri: po nakupu je bil vedno v nahrbtniku), čeprav česa tako absurdnega še nisem videla. Tolažim se z dejstvom, da vsi ukrepi, kako ravnati ob srečanju s črnim medvedom, niso naučeni zaman :-) - v okolici Ribnice jih je veliko, na Kamčatki pa tudi. In takrat ti obljubim, da jih boš ujel tudi s fotičem :-) Vsi so ga namreč v Kanadi ob pogledu na najin velik foto ruzak vztrajno spraševali:" A pa ste ga uspeli fotkati?" In vedno sem jaz zelo hitro PR-ovsko odgovorila, še preden je revež sploh uspel odpreti usta: "Zanj na žalost ne, zame pa na srečo ne" :-)

P.S. Pretiravanja v zgodbi so dovoljena in zaželena :-)

2007-08-27T14:47:00.000-07:00

Zaradi divjine zaprto ...

... do nadaljnjega :-)

Fotka: ni ukradena, ampak z dovoljenjem vzeta z http://www.corporate.canada.travel/

Tole bi morala objaviti že dooolgo nazaj pred odhodom, pa sem v navalu obveznosti pozabila. Zaenkrat na kratko: bilo je čisto tako, v bistvu še lepše :-)

2007-07-12T05:45:00.000-07:00

Z enim ali več vdihi do morskega dna ali Potop v svet tišine

»Vsaka stvar ima svoj začetek,« je zapisal Jacques Cousteau, večni borec za morska prostranstva in izumitelj, ki je množicam odprl svet morskih globin, »in tudi moja strast do potapljanja se je začela že ko sem prvič z masko pogledal pod morsko gladino«. Pri marsikomu se zgodba o strasti do podvodnega sveta začne na enak način. Z masko na glavi se ti odpre svoj planet, drugačen svet drugačnih občutkov, svet, v katerem bivajo čisto posebna bitja in kjer veljajo popolnoma drugačne zakonitosti kot na kopnem, a fizika ostaja enaka.

Da se danes lahko potapljamo, je moral Arhimed nekoč zavpiti Heureka, heureka!, Boyle in Mariott sta morala ugotoviti, da se volumen dane mase plina spreminja obratno sorazmerno z njegovim tlakom in postaviti najpomembnejši fizikalni zakon tudi za potapljanje. Kako dihati v globinah, so se ukvarjale mnoge generacije, dokler regulator, ki potapljaču dovaja zrak iz jeklenke pod okoliškim tlakom, ni najbolje rešil vseh zagonetk, pred tem pa seveda še Cousteaujeva in Gagnanova akvalunga, sestoječa iz kovinske posode s stisnjenim zrakom, uravnalnega ventila in dihalnega nastavka. V podvodnem svetu se moramo prilagoditi tudi s posebno komunikacijo oziroma že določenimi znaki z rokami ali s pisanjem na potapljaške tablice, saj zvok potuje kar štirikrat hitreje kot na kopnem, zato je določanje smeri pod vodo z uporabo zvoka nemogoče. Zaradi prehoda svetlobe skozi steklo potapljaške maske, kjer se lomijo svetlobni žarki, so vse lepote podvodnega sveta tudi bližje in večje kot v resnici. Od tod najbrž tudi ribiške in potapljaške zgodbice o ogrooomnih ribah.

Takole nekako se začne dolgi članek Morske deklice v današnjem Poletu. Za občasne skoke nazaj v novinarstvo. Paše.

Foto: car vseh carjev podvodne fotografije - David Doubilet.

2007-07-03T10:10:00.000-07:00

Oda toni nepomembnih stvari, ki ležijo v naših stanovanjih

Visoooki kupi, pooolne vreče, visoooki kupi, pooolne vreče ... Takole bi opisala svoj pogled na stanovanje, ki počaaasi postaja moje "prejšnje". Kakorkoli je že naporno zapuščati svoj dosedanji dom in ob tem pihajo vetrovi sentimentalizma, moraš biti nemilosten. Nemilosten do svoje zgodovine, "zapuščine" nepomembnih stvari in predmetov, za katere si predvidil, da jih je dobro shraniti, če ne za kaj drugega pa za ... :-) Koliko ton nepotrebnih stvari leži, počiva, čaka na neke čase, ki jih nikoli ne bo, v naših stanovanjih. Letalska karta za jadranje na Karibe leta 2001, kar ena železniška karta do Novega mesta iz študentskih časov, obleke, že nekaj let ne nošene, šampanjčev zamašek s krsta sponzorske barke, svoje stare reportaže (Ok, to gre definitivno z mano :-), zapiski s Splichalovih predavanj na faksu, ki so me vedno uspavali s svojo dolgočasnostjo ... Umetnost življenja je iti naprej, spretno krmatiti, se prilagajati in se ob vsem tem le toliko ozirati nazaj, da ne bi s hitrim pogledom uspeli na svoj hrbet kot magnet pritegniti še kakšnega kovčka s preteklostjo. In najpomembnejše ob vseh spremembah je - ohraniti sebe!

2007-06-27T09:34:00.000-07:00

Društvo briških bic čestita Pubecu za RD

Naj za trenutek odloži diplomo naš prijatelj Pubec in se zazre v prihodnost, ki ga čaka po danes dopolnjenem 30. letu. Rade bi mu povedale, da naj se ne sekira zaradi let (kar nas poglej!), saj najlepše šele prihaja.
Tvoje zveste oboževalke iz Društva za ohranitev bic Goriških brd (pokliči nas, ker nas bo kmalu treba fotografirati v kopalkah za koledar 2008)

2007-06-26T09:22:00.000-07:00

Tudi to so Goriška Brda

Vsi čuti predejo mmmmmmmm
mmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmm
mmmmmmmmmmmmmmm
mmmmmmmmmmmmmmmmmmmmm ...

2007-06-20T11:04:00.000-07:00

Pasja vročina ali zima, pogrešali te bomo

Družbena odgovornost in trajnostni razvoj sta besedi, ki jih vse organizacije, podjetja in posamezniki tako radi promovirajo, vprašanje pa je, če svet (navkljub vsem predpisom) res deluje v to smer. Tudi Merklova se je morala na G8 zelo potruditi in prepričati Busha, da to ni le dobro, ampak tudi koristno za gospodarstvo. Brazilci so si zmislili pomanjšane "spominke" s celega sveta, ki v vaših akvarijih ponazarjajo, kako bo, ko ne bo več ledu in snega (Snow is just a frozen water, je pred več kot desetimi leti (vizionarsko) oglaševal O'neill). Greenpeacova je steklena krogla, v kateri je od snežaka ostala le še kapa, šal in korenčkasti nosek :-) WWF pa poziva s "termo peticijo" k aktivnemu ukrepanju zmanjševanja globalnega zračnega segrevanja. A je vam tudi takoooo vroče?

2007-06-18T10:36:00.000-07:00

Predvidljivi planet Ikea

Obožujem Ikeo, ker je tako predvidljiva. Vedno isto vznemirjenje večer prej, neko čudno pričakovanje vedno istih Ikeinih hrenovk. Pot do tja, vse znano. Isti "pit stopi", enaki sendviči, kave, isti izvoz za Graz kot že nevem kolikokrat prej. In v stavbi vse isto. Vzameš tisti mali svinčnik, dva papirnata metra, ker nikoli ne veš, v kateri veeeeliki rumeni ali modri vrečki se bo zgubil (tako kot katalog le za ogled, ki se vedno na koncu znajde doma:-). In potem samo še kode: 2, 25-trikrat; 1,08-dvakrat ... , ki jih vpisuješ v znane razpredelnice. Pax, Vikka, Curry, Amon, Faktum, Bitnik ... Znana tale imena, kajne?

Na Planetu Ikea čas malo drugače teče. Po nekaj urah, ki jih imaš na voljo, in se sicer sprva zdijo kot cela večnost, se nazadnje 15 minut do zaprtja vlečeš še pri zadnjem iskanju med visoookimi pulti. Prav tam, kjer običajno misliš, da boš odrešen muk, ko boš končno našel kodo in tisti velikanski zavitek vrgel na svoj voziček, vsakič znova ugotavljaš, da pol stvari na tvojem spisku kod na teh pultih sploh ni. In v tem je trik Ikee. Da moraš vsakič znova na ta planet, po katerega obisku moraš obvezno počivati vsaj še en dan.

2007-06-15T20:07:00.000-07:00

Inovacijsko novinarstvo ali na Zahodu nič novega

Pojem inovacijsko novinarstvo prihaja z Zahoda, natančneje z Univerze v Stanfordu in me je samo po sebi izjemno pritegnilo, preden sem obiskala dvodnevno konferenco Innovation journalism-Stanford after Stanford na moji bivši fakulteti (ki po ponovnem obisku, roko na srce, ni nič kaj podobna tisti, ki sem jo obiskovala in sta jo zaznamovala trakta A in B :-). Resnici na ljubo so o sodobnih medijih bolj tavali v megli na številnih okroglih mizah, in to žal že nevemkolikokrat videne iste face. Mnogi od njih so inovativno novinarstvo, ki je del inovacijskega novinarstva, enačili le z blogi.
David Nordfors, promotor inovacijskega novinarstva, ki proces inovacij in inovativnosti postavlja v središče ter pri oblikovanju vsebin prepletajoče združuje posel, tehnologijo in politično novinarstvo v celoto, imenovano Inovacija, je rekel, da ne razume medijev, ki ne objavljajo zgodb o inovacijah, ki so ključen vzvod današnje družbe. Takšne teme samo večajo bralstvo, je trdil, ter da podjetja, ki se ukvarjajo z inovacijami/tehnologijo (kot glavni krivci) medijem ne znajo dobro predstaviti teh tem. Vse lepo in prav v neki "teoretični" družbi - ampak kaj pa medijska politika, uredniki, bralstvo ... Kaj je bilo prej- kura ali jajce? Slabe vsebine ali občinstvo, ki si želi take vsebine. Vsaj za Slovence ne bi rekla, da si želijo in da so zreli za takšne teme, ko pa raje, celo najraje berejo rumeni tisk in zastonkarske časopise. Pri novinarjih je pa dandanes vse prevečkrat tako, da se ne spoznajo na teme - v ponedeljek pišejo o umorih, v sredo prepisujejo nasvete za zdravo telo iz tujih medijev, in konec tedna že o inovacijah. Pa smo spet na začetku - pri družbi, ki bolj slavi zmagovalce resničnostnih šovov, kot pa tiste, ki s svojo kreativnostjo in inovativnostjo premikajo meje. Za večino je dobro to, kar se prodaja, in ne to, kar je v "resnici" dobro.

2007-06-11T12:06:00.000-07:00

Naročnik je kralj ali bloganje - pot do boljšega življenja

Na sobotnem Blogresu, prvem kongresu blogerjev, sem v sklopu predavanja Nicolasa Fermonta, bordarskega zanesnjaka, ki s prijateljem ustvarja ednega najbolj branih boarderskih blogov in ki je postavil odlično teorijo - DA JE SICER BLOGANJE LAHKO POSLOVNA PRILOŽNOST, DA PA JE ZANJ ZANIMIVO BOLJ DRUGO - DA JE PREDVSEM POT DO BOLJŠEGA ŽIVLJENJA -, ponovno videla video, ki prikazuje odnos med naročnikom in medijsko agencijo. Nekam znano je tole, sem si rekla. Enako lahko rečem ob teh ilustracijah Toma Fishburna, marketinškega direktorja, ki dobro pozna delovne norije na medijskih agencijah. Torej mu ni potrebno čakati, da inspiracije za njegove ilustracije padejo z neba, ampak ga inspiracije napadajo kar sredi dela. Težki so tile ponedeljki, ni kaj.

2007-06-08T08:09:00.000-07:00

V znamenju dežja in Playboya

Z urednico Playboya sva že za aprilsko številko urednikovali skorajda 40-stransko navtično prilogo Playboya, ki je šla bojda v prodaji za med (prav tako na Internautici), in je dosegla svoj epilog še v morski večerji urednic in najinih najdražjih. Družbo so nam delali tudi izborna pijača - rebulica in malvazija, da o gospodični Carolini iz Simčičeve steklenice niti ne govorim. Mojster Jaka se je izkazal kot pravi slovenski Ferran Adria (lanski kuhar leta na svetu, ki slovi po inovativnih tehnikar v kuhinji, iz katere vedno diši po ribah). In če je bil večer Playboyevsko obarvan (dobra hrana je nekaj najbolj seksi) ... objavljam zraven še oglas za nemški Playboy, narejen pred kratkim. Prav lepo gre v kontekst teh deževnih dni. I like them a lot :-) (oglase, namreč) ... zbirko 60 intervjujev, izdano pred nekaj dnevi od 6. obletnici slovenskega Playboya, pa tudi.

2007-06-06T13:56:00.000-07:00

Avtorske pravice na glavo - s papirja v digitalni svet

Včerajšnja okrogla miza Zbornice za odnose z javnostmi na temo avtorskopravnih pogledov storitev spremljanja medijev je odprla vrsto vprašanj in razkrila še več avtorskopravnih kršitev. "V svetu digitalnih medijev smo vsi po malem kriminalci, večkrat na dan," je odkritosrčno povedal direktor NUK-a. Rešitev, vezanih na spremembo zakona o avtorskih in sorodnih pravicah, je kar nekaj, a najti bo potrebno še veliko skupnih dogovorov.
Najprej: Težko (skorajda nemogoče) je omejiti uporabo elektronskega klipinga le na vnaprej znan in določen (torej zaključen) krog uporabnikov.
In še nekaj pomembnega: V tem začaranem krogu press klipinga je kar nekaj akterjev, katerih inetrese bo potrebno uskladiti. Če začnemo pri avtorjih - novinarjih, fotografih in ilustratorjih, ki delajo za slovenske medije. Kolektivna pogodba medijske hiše z agencijo za press kliping odpade, kajti pri nas je več kot tretjina samostojnih novinarjev in fotografov, katerih pogodbe nikakor niso enake tistim, ki so zaposleni v določeni založniški hiši. Pa tudi vsi članki ali fotografije istega avtorja ne spadajo pod iste vrste pogodb - vse večkrat se samostojniki odločajo, da založnikom ne prenesejo vseh moralnih in materialnih pravic, kar pomeni, da njihove fotke ne smejo uporabiti kjerkoli in kolikokratkoli pač želijo. Po moje je zato nesmiselno uvesti kolektivno uveljavljanje na podlagi zbiranja avtorskih pravic.
Kliping konkurira medijskim hišam: Press kliping agencije delajo "štalo" založnikom, saj kupijo le en izvod revije, iz katerih secirajo članke (večinoma do sedaj brez dovoljenj avtorjev in založniških hiš) za npr. tisoč naročnikov. In zatorej medijske hiše (upravičeno) želijo po novem posebno nadomestilo press kliping hiš.
In še en faktor se nam prikrade vmes: kar naenkrat se medij distribucije-časopis (nedigitalni zapis) v press klipingu spremeni v pdf digitalno datoteko, ki se pošilja elektronsko do sveh mogočih (ne)+naročnikov. Avtorske pravice za nedigitalni in za digitalni zapis pa so različne. Naš 47. člen zgoraj omenjenega zakona namreč dopušča reprodukcijo le iz periodičnega tiska v periodični tisk.
Toliko samo kot kost za glodanje. In da ne pozabim: press klipping je velik biznis. Samo lani je bilo v Sloveniji opravljeno za 3,2 mio evrov press klipping storitev (avtorske pravice za te članke pa so znašale le 75.000 evrov).

2007-05-31T17:05:00.000-07:00

Vikend v Londonu odpade

Pogledam služben koledarček - na njem so trije prihajajoči dnevi, kjer je pisalo "London-služba :-)!!!!!", prečrtani. Me pa idejno odlično speljana sličica tolaži.

2007-05-28T12:30:00.000-07:00

Mariza - ko angeli obstajajo

Bil je topel sobotni večer. Večer toplega presenečenja, ki je v moje naročje dobesedno padlo iz ščitnika za sonce v njegovem avtu, v katerega je sijalo toplo sonce :-) V platneno streho Križank se je ujemal vetrič iz nevihtnih oblakov. Prihajal in odhajal je kot refuli na vodi - zdaj ga vidiš, zdaj ga imaš v jadrih in zdaj lahko ponovno zategnemo jadra ... Prihajal je kot spreminjajoča razpoloženja, ki jih je karizmatično v naše žile vnašala Mariza - nova kraljica fada, kot ji pravijo. Fado kdaj tako tipično nostalgičen, žalosten, pa čeprav nismo razumeli niti besede portugalsko, a so njen glas in ženstvene kretnje, ki jih je vlekla v soju luči, povedali vse. Z njo smo v mislih čustvovali nad izgubljenimi ljubeznimi, nad starim duhom Portugalske in se podzavestno še bolj privijali k svojim najdražjim. Kaj kmalu smo poplesavali, kot njeni elegantni boki, ob ritmih pesmi, ki se z neverjetnim optimizmom spominja njene babice. Njena graciozna statua je pol afriška in pol portugalska, pokaže na svoje telo in ga razdeli na polovico. Na odru se premika kot gazela. Redke so ženske, pri katerih se izjemna prezenca v glasu in stasu v istem trenutku združi z neizmerno karizmo. In redki so večeri, ko ti je to dano videti in slišati.

2007-05-21T10:51:00.000-07:00

Zakaj nekatere ideje preživijo in druge umrejo

Ideja preživi, če je enostavna, nepredvidljiva, konkretna, kredibilna, čustvena in če za njo stoji zgodba, je zapisano v knjigi Made to stick. Na prvi pogled nekaj, kar vsi vemo, ampak če bi bila zadeva tako simpl, bi vsakodnevno producirali noro dobre ideje (sticky ideas, kot jim pravita avtorja). Pa jih ne :-) Danes sem se v službi dobesedno zalimala v tole knjigo.

2007-05-18T11:37:00.000-07:00

Če nimaš dobre ideje, bo šla mimo, kot gre ladja ponoči

Ideje nam švigajo vsakdonevno. Včasih pridejo naglas in nam povedo, da so tukaj, drugič se prikradejo potiho, da sploh ne vemo, da so se nam utrnile. Lahko švignejo v misli, padejo na nas kot meteorji z vesolja, se prikradejo od nikoder, drugič nastajajo v dooolgem, popolnoma nelinearnem kreativnem procesu, za katerega nikoli ne veš, koliko bo trajal in kaj mu bo prekrižalo pot. Prisilijo nas, da razmišljamo o stvareh, obrnjeno na glavo. "Če nimaš dobre ideje, bo šla mimo, kot gre ladja ponoči," je nekoč izrekel David Ogilvy. Dobra ideja vedno zmaga in najboljše je, da smo vsi lahko zmagovalci. Trenutno imam na nek prijeten način čisto polno glavo s procesi v mojem življenju - idejnimi službenimi (agencijskimi) procesi, procesi pripravljanja na izobraževalne izpite in idejne naloge ter procesi ustvarjanja najinega novega doma. No, tudi Rim ni nastal v enem dnevu :-)
Ne vem, kako se je utrnila zgornja ideja (oglas za testenine Mondo) nekomu na agenciji Jung von Matt iz Nemčije, ampak vem, da je dobra.

2007-05-07T03:22:00.000-07:00

Navigare necesse est

"Jaz ne vem, kako lahko folk hodi v hotele na morje. Morje je narejeno, da se pluje po njegovi gladini. Definitivno tudi ni narejeno, da se šari tam spodaj, kjer živijo ena čudna bitja,"je ob pogledu na hotelski kompleks Bernardin pripovedoval prijatelj, striktni jadralec. Vsi zadekani z jadralskimi oblačili smo po regati za državni pokal na jadrnici bežali pred nevihtami, ki so grozile nad Trstom, Koprom in Izolo. Bil je dolg dan sonca, dežja, neviht, strel, močnega vetra in brezvetrja, jadralske sreče in dvakrat tudi smole ter da ne pozabim veliiiike mavrice. Skratka, ni nam bilo dolgčas in v Katki so na plano prišli občutki, ki so bili zvezda stalnica življenja do zime, ko je jadrnica, na kateri smo trenirale zadnja leta, dobila novega lastnika. "Navigare necesse est", so rekli stari Rimljani. In kako so imeli prav.

2007-05-04T10:01:00.000-07:00

Rojen sem, da te spoznam ... svoboda

... na vse zaročeno meso
na čelo svojih prijateljev
na vsako ponujeno roko
pišem tvoje ime

na šipo presenečenj
na pozorne ustnice
tik pred molčanjem
pišem tvoje ime

na svoja uničena zavetišča
na svoje podrte svetilnike
na stene svojih skrbi
pišem tvoje ime

na otopelost brez želja
na golo samoto
na stopnice smrti
pišem tvoje ime

na povrnjeno mladost
na minulo nevarnost
na upanje brez spomina
pišem tvoje ime

in z močjo ene besede
začenjam novo življenje
rojen sem da te spoznam
da ti izrečem ime

svoboda.

Včeraj je bil svetovni dan svobode tiska. In sem se takoj spomnila na pesnika Paula Eluarda, ki je v lepo zveneči francoščini zapisal Svobodo že leta 1942. La liberte z akcentom, izgovorim, in čutim moč te besede. Svoboda v vseh porah našega življenja je naše gonilo. Moram jo čutiti.

2007-04-26T11:06:00.000-07:00

Od devetih do petih? Nisem čist ziher ...

Ko ste se začeli vsakodnevno takole spraševati, ste že na dobri poti, da ustanovite svoje podjetje. A marsikdo napačno najprej razmišlja o tem, kje bo stal fikus, kako dobro bodo opremljeni poslovni prostori? Napačen pristop. Včeraj sem v iskanju blogov o kreativnih/ medijskih agencijah odkrila en super blog z meni zelo všečnimi ilustracijami. Freelanceswitch.com je blog, namenjen vsem freelancerjem, ki se morajo prebijati skozi zakonitosti trga in se držati Darwinove zapovedi: preživijo le najmočnejši. Pametni nasveti, modri (življenjski) pogledi freelancarjev in veliko novic. Ste se mogoče vprašali kdaj, kako poskrbeti za svoj ugled na internetu in zakaj ni pametno pisati o političnih prepričanjih, vaših šefih in tem, kaj počente doma? To nas zanima, tudi če imamo svojega šefa in če nismo sami sebi svoj šef.

2007-04-25T15:51:00.000-07:00

Pokopališče idej

Tole je pismo direktorja Getty images za centralno in severno Evropo, v katerem ponuja nov katalog fotk. Zakon.

Dear Mr./Miss ,
It is with deep sadness that we acknowledge the death of your idea. Beloved ideas are often torn from this world far too soon, and whether these unexpected farewells are at the behest of consultants, creative directors or customers, the pain is always real.
Perhaps your grief will be easier to bear if you know that others share in it -thousands of ideas die each day. Join our large, grieving community at http://www.ideenfriedhof.com/ and commiserate with friends over the grandeur of your idea. To find peace, please use the enclosed memorial park, which will make your desktop a place of solemn reflection.
You’ll realise how good it feels to let go. Wonderful days with beautiful new ideas lie before you. Our online catalogue ‘One Life’ will show you the latest and most important visual trends and will inspire you to fresh, stunning ideas.

2007-04-25T10:10:00.000-07:00

Najlepše tri stvari ...

... , ki so se vam zgodile danes, naštejte, me je včeraj vprašala, tako kot druge udeležence predavanja, mag. Marta Kos Marko, ki je govorila o vladnih odnosih z javnostmi in o pomenu množičnih medijev v vladnih komunikacijah. O temi, s katero se moji možgani intenzivno ukvarjajo vse od branja sobotnega Dnevnikovega Objektiva v viseči mreži na vasi. In res, naenkrat sem se vsa utrujena, zaspana, zbita od dela, v občutku konstantnega pomanjkanja časa spomnila na tiste lepe trenutke dneva - in taki se vedno najdejo. Spomnila sem se na svojega Iluzionista, na nočni pogovor z njim, na dva huda komunikacisjka projekta, ki sta za mano, in dneve, ki prihajajo. Kakšen super trik, ki te takoj prenese iz naporne službe, od koder si pridrvel na šolanje. "I't very easy to be different, but very difficult to be better," je rekel Jonathan Ive.

2007-04-11T10:02:00.000-07:00

Posteljne aktivnosti za zvišanje slovenske rodnosti

"Odgovornost do naroda se začne v postelji," mi je danes prišlo v ušesa na poti v službo. Besede gospoda Rodeta, ki iz Vatikana poziva k večji rodnosti v Sloveniji. Tako se je pridružil akciji Radia Center za zvišanje rodnosti v Sloveniji. Ne boste verjeli, ampak ljudje se preko radia prijavljajo k akciji, v sklopu katere se zavezuejo, da bodo delali otroke. Kličejo otroci, ki prijavljajo svoje starše, ker bi radi imeli še kakšnega bratca ali sestrico, pa mame, ki imajo dosti hčera, ki še nimajo otrok pri 33-ih, žene, ki že leta obupano prosijo može, naj jim "naredijo" otroke in se prijavljajo brez njihovega soglasja ... in potem kličejo in kričijo v radio, da kaj misli njihova žena, ko ju je prijavila ... Rodnost so lepo zapakirali v prodajni paket. Izžrebanim namreč podarjajo paket v Prekmurju, kjer bodo lahko v miru en vikend delali otroke v hotelu in se namakali v vodi, ki zvišuje plodnost. Človek ne more verjeti, da je tudi rodnost postala blago, ki se ga prodaja kot vsi ostali izdelki na trgu. "J'accuse! (obtožujem po slo.)" bom uporabila slavne besede naslova odprtega pisma Emila Zolaja tam iz konca 19. stoletja.

2007-04-06T16:08:00.000-07:00

Planet idej

"The opposite of an idea is nothingness. The long deep black void. The distance betveen nowhere and nowhere else. Having no ideas is like beeing in a vast eternal vacuum of space ... und unless you're an astronaut, you don't want to go there. There are only rocks. And gas. Frozen particles. Burning orbs. But mostly there is nothing".

Nimam idej, imam prazno glavo, utrujena sem od dela in gremo za tri dni v naravo. Telefon off. Tri, štiri, zdaj ...

2007-04-01T23:57:00.000-07:00

Portorož cupa je konec, tla se še vedno zibajo

Danes smo opravili še štiri flotne regate, ki smo jih spremljali na čolnih - malo v soncu, malo pod oblaki. Naša Ekipa 44, kjer je bil znova za krmilom Janko Kosmina, je jadrala vse slabše in končala na predzadnjem mestu. Kot bi vse "peljali scat" so tudi danes jadrali (za krmilom je bil 21-letni Kiwi) neporaženi jadralci na Aqui, kjer imajo kar nekaj bivših jadralcev s Pokala Amerike. Tako je bila podelitev ena najlažjih v zgodovini jadranja - Aqua bo domov v Dubaj odpeljala pokal za zmagovalca v flotnih regatah, match race regatah in skupno. Jadralski velemojster Russell Coutts se je moral zadovoljiti s tretjim mestom, konstantno drugo mesto pa je držal nalezljivo karizmatični Tomo Bašić na Cro-a-sailu. Jadralci in njihovi spremljevalni teami bodo kaj kmalu odfrčali po celem svetu in jadrali po vseh mogočih morjih sveta. Nas vse delovno zmahane čaka kopenska realnost :-)

2007-03-31T23:00:00.000-07:00

Ko se sanje nadaljujejo ...

V Piranskem zalivu je v soboto po triurnem čakanju na veter ob 14. uri le prva dvojica zajadrala na že enajstem od predvidenih štirinajstih letov. Tako je lahko sedem posadk kljub dežju in šibkem vetru, ki sta sprva ogrožala današnje regate, nadaljevalo že včeraj začeti drugi round robin. Malo po tretji uri je posijalo sonce in ugodilo množici jadralskih navdušencev, ki si je dvobojevanja ogledala predvsem s spremljevalnih plovil. Tudi meni so se nadaljevale sanje. S fotoaparati se mi je pridružil Iluzionist, zadnji match race, med Aquo, prvouvrščeno, in drugouvrščenimi na Cro-a-sail, pa sem bila na jadrnici ... zmagovalcev. Jadralski perfekcionizem je nekaj, kar gledaš z odprtimi očmi.

Aqua je z dvanajstimi zmagami, vsemi mogočimi, pokazala popolno prevlado, kljub temu, da je Portorož Cup njihov regatni debi. "To skupno prvo regatno jadranje je prava mala avantura za vse nas. Pokazalo se je, da jadramo samozavestno in da posadka kot team deluje brezhibno. Naš ključ do uspeha je torej timski duh, ki tudi pod stresom deluje odlično. Regate v Portorožu so ene najbolj užitkarskih regat, kar sem jih kadarkoli odjadral", je povedal kamar Cameron Appleton. Očitno je kombinacija treh Novozelandcev, dveh jadralcev iz Dubaja, Kanadčana in dveh Američanov resnično zmagovalna.

Njihov lastnik je po zadnjem dvoboju resda tarnal, da mora že zvečer odleteti s svojim privatnim letalom v Dubaj, a ga je posadka v smehu prepričala, da je najbolje zapustiti športni prestol, ko si na vrhu. Kdo bo jutri za krmilom do sedaj zmagovalne Aque, bomo razkrili v nedeljo zjutraj.

2007-03-30T20:05:00.000-07:00

Ko se ti uresničijo sanje ...

Ne bom skrivala, da so moji favoriti jadralski kolegi s Hrvaške. Favoriti po osebni in jadralski plati. Danes mi je krmar Tomo Bašić uresničil veeeeliiiiiiko željo in me povabil, da fotkam njihovo ekipo med match raceom s slovensko posadko Ekipo 44. RC je nora barka, neverjetni pospeški, drzna, odzivna. Njihova barka še prav nekaj posebnega, saj je na njej vse napisano vpravi Dalmatinščini, torej livo, disno in podobno. Konec je teh štorij, da ženske prinašamo nesrečo na barko. Našim je Tomo takoj nabil penal in jih še v cilju prehitel za vsaj pet dolžin. Skupno veselje je bilo nepopisno. Danes so Hrvati izgubili le en dvoboj in se trdno usidrali na 2. mestu.
Danes je bil prav poseben dan za našega bowmana, ki sicer jadra v posadki Russla Couttsa. Kar dvakrat se je med jadranjem namočil v morju, za tretje "kopanje"pa je poskrbel še simpatični naftni mogotec, lastnik Teama Aqua, ki je trenutno vodilni. Skratka, nepozaben dan ... po delovnih urah (beri: mnogih) in doživetjih.

Foto: Drago Sopta, Jutranji list; Na sliki spodaj: Mitja Kosmina, Tomo Bašić in Morska deklica.

2007-03-30T18:08:00.000-07:00

Aqua z novim krmarjem ponovno v vodstvu po prvem round robinu

Za krmilo teama Aqua, ki si je včeraj v flotnih regatah prijadrala vodstvo prvega dne, je danes poprijel Novozelandec Cameron Appleton. V vseh šestih dvobojih je pometel s konkurenco in tako Aqui na Portorož Cupu 2007 zagotovil prestol tudi po drugem dnevu. A ker je danes za nami je prvi od dveh match race round robinov, težko govorimo o realnih uvrstitvah. Potrebno bo počakati, da posadke jutri odjadrajo še drugi round robin, po katerem si bodo znane točke, ki bodo upoštevane pri skupnem seštevku flotnih regat in jadralskih dvobojevanj.
Drugi regatni dan, namenjen sedmim letom jadralskih dvobojevanj, je sicer otvoril dvoboj domače Ekipe 44 in Couttsove Omege. Tako se je je kljub dežju in oblakom dan začel sila optimistično. Naši so namreč Couttsu izsilili penal, zaradi katerega je moral narediti kazenski obrat. Tako je Gašper Vinčec, ki je premierno krmaril Ekipi 44, našim že v prvem od sedmih letov prijadral prvo točko. Po včerajšnjem predzadnjem mestu so danes s tremi zmagami - najprej so premagali Omego, potem Magio Alike, v tretje pa še Mascalzone Latino - naši prijadrali skupno tretje mesto. Na realen seštevek bo seveda potrebno počakati na jutrišnji dan.
Najbolj suvereno je v prvem letu zmagala hrvaška posadka, ki je tokrat zaupala krmilo Tomislavu Bašiću. Slednji je prevlado nad svojimi nasprotniki, tudi Slovenci, ki jim je v petem letu zadal penal, držal vse do predzadnjega šestega leta. Takrat jih je modro prelisičil danski jadralski velemojster Morten Henrikson, sicer trener posadke +39 na Pokalu Amerike, z japonsko posadko Beecomn. Hrvati so z neverjetno uigranostjo in pravo mero agresivnosti na regatnem polju drugi dan zadali kar šest od sedmihmožnih udarcev, in tako trdno držijo skupno drugo mesto.
Team Omega je popravila lanskoletni vtis, ko si v dvobojevanjih niso priborili niti ene točke. Russell Coutts je danes trikrat izgubil in si tri točke nabral z zmago nad
Beecomom, Mascalzone Latinom in Magio Alike in kljub enakemu izkopičku kot naša posadka in Beecom (3 točke) končal današnji dan na petem mestu. Izkupiček je še kar dober, če upoštevamo kar nekaj težav z genakerjem, v enem od dvobojev so celo izgubili slovenskega člana posadke Toša Goljo, Coutts pa je celo moral posikati zdravniško pomoč, saj si je dodobro odrgnil koleno na grobem rasterju jadrnice razreda RC44. Na repu današnjega dne je ostala posadka Mascalzone Latino, ki se je danes dvobojevala s krmarjem Matteom Savellijem.

REZULTATI PRVEGA ROUND ROBINA (SEDEM LETOV):
1.) Team Aqua: 6 točk
2.) Cro-a-sail: 5 točk
3.) Ekipa 44: 3 točke
4.) Beecom: 3 točke
5.) Team Omega: 3 točke
6.) Magia Alike: 1 točka
7.) Mascalzone Latino: 0 točk

2007-03-29T18:40:00.000-07:00

Prvi regatni dan v premoči Aqua teama

Katka je zjutraj v pripravah na tiskovko strgala hlače čez celo rit. Ampak če se tako dan začne, se bo boljše nadaljeval :-) ... in res je bilo tako.
Prvi regatni dan je postregel z zmernim maestralom, ki je ostal zvest vse tri današnje flotne regate. Prvo etapo, ki je potekala od Pirana do Izole, je med osmimi posadkami najhitreje prejadrala hrvašla posadka CRO-A-SAIL s krmarjem Miroslavom Reljanovićem, za njo pa je v prvi etapni cilj prijadral Chris Bake za krmilom Teama Aqua. Tretje mesto v prvi etapi je pripadlo slovenski posadki Ekipa 44. Krmilo slednje so zaupali bivšemu olimpijcu, predsedniku Jadralne zveze Slovenije in Istrabenza Janku Kosmini. Naša posadka se je z drugo etapo od Izole do Kopra sprva mojstrsko spopadla, a so počasnejši manevri in taktične odločitve botrovale, da so drugo etapo zaključili šele na 6. mestu. V drugo se je s skoraj domačimi razmerami najbolje spopadla tržaška posadka Team Magia Alike s krmarjem in lastnikom Fabiom Appoloniom. Team Aqua, ki sicer jadra pod zastavo Združenih arabskih Emiratov, je bila znova druga, hrvaška posadka pa se je morala zadovoljiti s tretjim mestom. Posadka Omega, katere lastnik Patric de Barros je bil za krmilom treh današnjih flotnih etap, je po nanizanem šestem in petem mestu v prvi in drugi etapi v zadnji od Kopra pa vse do Portoroža dodobra pokazala zobe prav vsem. S posadko Team Aqua in CRO-A-SAIL, ki sta si izmenjavali drugo in tretje mesto, so z naskokom pred vsemi jadrali skoraj privat etapo. Z neverjetnim navdušenjem je še v tretje prijadral drugo mesto zjutraj še precej napeti Chris Bake, naftni poslovnež, ki že nekaj let živi v Dubaju. "Jadrnico smo kupili šele konec decembra, tako da smo imeli za sabo le 12 dni skupnega treninga. Sicer sem nad jadrnico navdušen, tako da se bomo letos udeležili vseh osmih regat v svetovnem ciklu regat za razred RC44. Če nam bo uspelo pridobiti še dodatne sponzorje, bomo jadrnice prepeljali tudi na Bližnji vzhod, kar bi bila odlična promocija za RC44," je po napornem regatnem dnevu z nasmehom komentiral Chris Bake. Slovenci so v zadnji regati z odločitvijo, da zajadrajo bolj na odprto in s tem z zadnjim mestom, zapravili možnost za dobro skupno uvrstitev. "Mislili smo, da smo se odločili pravilno, a se žal nismo. Včasih se zgodi tudi tako. RC44 je res lepotička, a je zame, ki sem s posadko prvič regatno nastopil, preveč hitra, okretna in divja jadrnica. Hrvaška posadka si je s tretjim mestom v tretji etapi prijadrala odlično drugo skupno mesto in pokazala, da niso pozabili na lanskoletno zmago. "Seveda smo prišli še po eno zmago," je zatrdil Miroslav Reljanović, ki bo jutri v dnevu, namenjenem match raceu ali jadralskim dvobojevanjem, krmilo prepustil današnjemu taktiku Tomislavu Bašiću.

SKUPNI REZULTATI PRVEGA DNE (ODJADRANE 3 ETAPE):
1.) TEAM AQUA (krmar Chris Bake): 2,2,2
2.) CRO-A-SAIL (krmar Miroslav reljanović): 1,3,3
3.) TEAM MAGIA ALIKE (krmar Fabio Appolonio): 4,1,6

2007-03-28T19:03:00.000-07:00

Live from Portorož Cup 2007

Naslednje štiri dni se vam bom oglašala direktno iz Pororož Cupa 2007, kjer se bo merilo osem svetovno priznanih posadk na črnih karbonskih lepotičkah čisto manekenskih mer - na jadrnicah RC44. Seveda ne bo manjkal jadralski "guru" Russell Coutts ("osovraženi" Novozelandec na srednji fotki, ki je zmagal predzadnji Americas Cup za Novo Zelandijo in zadnjega za Švico, potem pa se skregal z vodjo tema Alinghi), ki bo krmaril eno od jadrnic, pod katere je sicer podpisan s slovenskim navtičnim arhitektom Andrejem Justinom. Spopad osmih jadrnic je prvi v nizu letošnjih spektakularnih nastopov v svetovni seriji regat po znanih jadralskih središčih. V Portorožu bo debitirala tudi naša posadka Ekipa 44, na kateri kar mrgoli odličnih slovenskih jadralcev z dolgoletnim olimpijskim stažem, ne smemo pa sregledati še enag bivšega olimpijca, a ne v jadranju - posadki se je pridružil s svojimi mišicami tudi bivši veslač Jani Klemenčič.
Kot vodja kumunikacij in press centra Portorož Cupa bom z novinarji, snemalci in fotografi delala v press centru štrudel na jabolčkih :-). Naše utrinke pa le spremljajte na www.portorozcup.si. Burjasti pozdrav z obale.
P.S. Sprejemam stave, kdo bo zmagovalec. Nagrada - kapica Apple.

2007-03-25T11:23:00.000-07:00

Danes je dan vseh mater ...

... in glede na Ihino fotko sem (če greste malo dol po strani) mama vzornica (igranje vlog mi je šlo vedno od rok :-).

2007-03-21T22:12:00.000-07:00

Ladjica po morju, pardon, lavorju plava

Če vas je v prejšnjih dneh zasul sneg ali če boste napovedane deževne popoldneve preživeli kar doma, navodila za izdelavo origami ladjice. Lahko jih spuščate na morju, v domačih lavorjih ali pa med kopanjem v banjah.

2007-03-16T09:10:00.000-07:00

Šahiranje z vremenskimi sistemi za oceane

"Jadranje je kot šahovska igra, pri kateri moraš v glavi nenehno preigravati različne scenarije. Routing (načrtovanje najboljše poti na morju glede na vremenske pogoje-op.p) pa je prav tako šah z vremenskimi sistemi, pri čemer so vremenski sistemi tako nepredvidljivi, kot je nasprotnik. Le ugibaš lahko, kaj bo naredil, in le predvidevaš lahko, ali se bo vreme obrnilo. A cilj je premagati nasprotnike in ne vremena," mi je pred kratkim v intervjuju razlagal Jure Jerman. Mož, ki je razvil Aladina za Jadran, bil "vremenko" na Gaji Legend in Velikem Viharniku ob velikih zmagah na "dolge proge", je seveda tudi sam dolgoletni jadralec. Zato ne preseneča sodelovanje z našima edinima oceanskima jadralcema - Andražem Mihelinom in Kristianom Hajnškom - ter angleškim "prodigy-jem" Philom Sharpom, ki oceane prejadrajo po Juretovih vremenskih "navodilih". Včeraj nas je slednji v pogovoru prepričal s svojo karizmo, ki mu bo, upam, po 3. mestu na Transatu 6.50 in zmagi na Route du Rhum (obe sta seveda prestižni transatlanstki regati) pomagala zbrati vsaj 4 MIO evrov za kampanjo krone jadranja - solo regate okoli sveta Vendee Globe s 60-čeveljskimi jadrnicami. "Za dva na barki na Barcelona world race - novi regati okoli sveta, ki jo pripravlja Ellen MacArthur (svetovna rekorderka solo okoli sveta-op.p),- nisem tako prepričan. Kaj če se imava že po 15 dneh dovolj, ostaja pa nama jih še 70 ?!". Jadralska zgodovina že beleži primere, ko sta se jadralca, ki sta imela eden drugega že poln kufer, zabodla z noži. Tudi to je način, da predčasno končaš regato.

Foto: na slikci mladi angleški mož v 6,5-metrski jadrnički SAM čez Atlantik.

2007-03-12T15:27:00.000-07:00

Obstaja mesto ...

Obstaja mesto, kamor te pripelje s španskim avtom. Obstaja mesto, kjer si za kosilo namesto "dunajca" raje privoščiva jedi v azijskem Mr. Lee-ju in ne Sacher tortic, ampak slaščiče v italijanski slaščičarni Fratelli. Obstaja mesto, kjer parki, določene trgovinice in zgradbe govorijo tvojo zgodbo. Obstaja mesto, kjer spoznaš, da imava oba isti najljubši kotiček. Obstaja mesto, kjer si uresničujeva želje, tudi tiste življenjske. Obstaja mesto, kjer si ciljev ne postavljaš vnaprej, ampak le slediš pogledu in svojemu koraku. Obstaja mesto, kjer so sprehodi tako dolgi, kot so dolge najdaljše sence. Obstaja mesto, ki je tako veliko, da se lahko skrijeva v njem, a sva obenem del njegove domačnosti. Jaz/midva sem/sva bila prav tam ...

2007-03-07T10:09:00.000-08:00

Zgodilo se je čisto blizu vas ali če še ne veste

Priporočam v branje. Because medijski watch dog is watching for us :-)

2007-03-06T21:37:00.000-08:00

Disney ali how to make people happy

Pa sem spet nazaj v šolskih klopeh. Začelo se je s fenomenalnim predavateljem, ki je ob razlagi, da je v PR-u izjemno pomembno to, da imamo idejo, kam se bomo zakatapultirali oz. kaj so naši cilji, nazorno prikazal."Recimo Disney. Njihovo poslanstvo, ki je prodrlo v naše pore, je "to make people happy". Zaj si pa vi predstavljajte, kak bi blo, če bi Lesi na koncu vmrla. Pa to je nemogoče. Lesi ne more crknit, če pa je treba ljudi "make happy". Sn bil v Disneylandu tudi sam. Se tam toti sprehajajoči pajaci v Disneyevih likih tak smejejo, da če ne bi meli uh, bi se jim kar glava odprla. Pol sem pa vido, kak se je en otrok jokal, ker mu oče ni hotel kupit sladkorne pene. Pa sta prišla dva pajaca, ka jaz vem, recimo Skopušnik pa Pluton, pa sta ateju dala gor plastične lisice za kazen. Pa se je otrok tak smejal. Saj je vedo, da je to hec. Vidte, kak so dobri v svojem poslanstvu".

2007-03-03T20:00:00.000-08:00

Uživaj brezmejno in živi skromno … ali Pinu Mlakarju za 100 let

Kdo je rekel, da ga ni več med nami? Seveda da ždi še vedno tam ob reki Krki … ali v baletni dvorani uri in kleše svoje telo … ali na klopici za roko držeč svojo Pio je njen štrudel (z r-jem po nemško, seveda) … ali nekje na sidru s svojim lesenim Galebom brez motorja, na katerem sta živela filozofijo uživaj brezmejno in živi skromno, prav danes skupaj praznujeta Pinovo 100-letnico … in čakata, da ju po licih poboža veter. Pred nekaj meseci sta se znova srečala - v nekem svojem svetu, v katerem korakata v dvoje. »Pas de deux,« korak v dvoje, sta verjela ta dva velika baletnika in pomorca. In kot je rad Pino zaključil najine slane debate z dalmatinskim rekom: »V življenju gre človeku kdaj za biti ali ne biti, vendar vemo, da bomo zdržali. Tako je tudi pri jadranju. Barka reče mornarju: »Čuvaj ti mene od kraja, a ja ću tebe od mora!«

2007-02-28T19:04:00.000-08:00

Ko za foto razstavo potrebuješ minuto in več

Na včerajšnji razstavi gospodične Minuteinmanj v KUD-u je bilo iskrivo. Čustva v zraku so se prepletala s tistimi na črnih paspartujih. In after party v znamenju roza princesk (ker je super rumovih kroglic prezgodaj zmanjkalo :-)), novoletnih lučk, pisanih trobentic s tržnice in partizanskih pesmi, ki je trajal mnogo dlje kot le minuto čez polnoč.

2007-02-26T17:06:00.000-08:00

Blogorama se rola

Prvi skupni "otrok" Nimfe in Frasa in še koga. Slovenska blog scena na enem mestu 2.0 in ščepec tujine za povrh. Srečno stvariteljem (zaenkrat beta) Blogorame! Trenutno nas v anketi sprrašujejo, ali je bloganje : ekshibicionizem, volunterizem, sadomazohizem, libertizem ali turizem. Najbrž vsakega po malem :-)

2007-02-22T22:06:00.000-08:00

Briefing zadnjega obdobja ali z maestralom naprej

Bojda (čeprav mi je beseda kobajagi bolj všeč :-)) te tri stvari v življenju naredijo najbolj živčnega - ena je menjava stanovanja, druga službe in tretja ločitev. Meni se dogajata prvi dve, pa od tega nisem prav nič živčna, za tretjo ne bi pa rada nikoli vedela :-) Za mano je življenjska faza, polna podfaz. Najprej sem kar tako pri kosilu zvedela, da mojega delovnega mesta urednice mesečnika mogoče! več ne bo, ker revije mogoče! več ne bo. Kar takole za božička in druge snežne može. In sem sprva komaj dihala, pravzaprav sva komaj dihala, saj se je to naenkrat zgodilo dvema, ki živita pod isto streho in sta v ta medijski projekt vložila 350 strastnih odstotkov sebe. Zapozneli dedek mraz mi je le še prišepnil na uho, da dvakrat mogoče! še vedno drži, da pa s 1.1. nisem več zaposlena. Naj torej čakam ali grem v akcijo za novo službo? Polna sem bila jeze, očitkov do drugih, vprašanj in umaknila sem se v brlog, v najino varno zavetje - da predelam in čim prej odstranim vse negativne misli, premislim in se odločim, ali slediti svoji veliki ljubezni - novinarstvu, v katerem dandanes ne moreš preživeti, pa če si dober ali slab - ali pokukam na "drugo" stran in zagrizem v novo jabolko - na področje odnosov z javnostmi -, ki me prav tako veseli, ima z veliko ljubeznijo nekaj skupnega, predvsem pa bi se tam lahko postavila tudi v vlogo učenke in ne samo učiteljice, kar mi je zadnje čase manjkalo. Pa je trajalo dlje, kot sem mislila. Za odločitve si je potrebno vzeti čas in si nikakor ne postavljati rokov, ker je to popolnoma nesmiselno, Katka! Sledilo je obdobje, ko se mi je odprlo - začela sem pisati dobre članke in intervjuje. Točno sem vedela, kaj želim z delom življenja, ki se mu reče služba. "Službe so postale del naših identitet in na žalost smo začeli uživati v njih," pravi zagrebški seksolog dr. Štulhofer v enem od mojih starejših intervjujev, in to zagotovo drži. Mrzlično sem pisala CV-je, premišljeno, po željah izbrala potencialne dejodajalce, spretno reševala naloge, ki so mi jih zadali, in žarela ... kolesje se je začelo vrteti ... In ko se mi je vmes zazdelo, da sem že padla globoko, so začeli zvoneti telefoni, od koder so prihajali glasovi, ki so mi zaupali dobre (tudi dva "slana") dodatne projekte. Kolesje se je dokončno odvrtelo prav danes. Dobila sem želeno službo!
Zvečer sem na poti z morja v rezanju megle razmišljala: Zdaj vem, kako drugače je, če imaš najbližjega, ki čuti in ve, kater veter potrebujejo tvoja krila. Gremo naprej - če že lahko zbiram, prosim z maestralom, tam s kakšnimi 15 vozli moči!

2007-02-08T12:25:00.000-08:00

Blog cenzura goes on

Mapa s primeri cenzure slovenskih blogov se samo še debeli, debeli ... Najprej Gušti (izbris je zahtevalo celo sodišče), potem Večerov novinar Borut Mekina, ki se je po cenzuri reinkarniral v Mačka Tačka, in nazadnje še kazen Marku Pigacu za satirični fotostrip. Odzval se je s prestavitvijo svojega bloga z Večera na Siol. Podobno dogajanje tudi v Kazahtsanu in na Kitajskem.

2007-02-06T15:50:00.000-08:00

Domače sence

Včeraj mi je umrla tale rožica, ki je dobri dve leti domovala na televizorju in se ji reče "money maker". Upam, da ta dogodek nima kakšnega globjega pomena :-)

2007-01-31T20:03:00.000-08:00

Prihaja Prvi mednarodni festival gorniškega filma in z njim film Duh letenja

V našem mestu obstajata dve filmski poslastici - jesenski Liffe in zimski Festival dokumentarnega filma, ki se je letos preimenoval v 1. mednarodni festival gorniškega filma. Slednjo sestavlja preko 40 " filmskih bonbončkov", ki bodo tako "na meniju" od 7. do 10. februarja v Cankarjevem domu. Ob filmskih projekcijah se bodo vrstila tudi predavanja vrhunskih alpinistov in predstavitve novih gorniških knjig, na ogled pa bo tudi razstava gorniške literature in fotografij.

Za konec pa še naš/malo tudi moj piskrček, ki smo/sem ga pristavila k temu festivalu. Lanskega maja smo na Visu v desetih dneh posneli skupaj z biologom, snemalcem, režiserjem, jadralnim padalcem ... Gregorjem Šubicem veliko materiala za 12-minutni film Duh letenja/Pure-The Spirit of Flying. Slednji je sad 15-mesečnega dela snemalne ekipe in številnih slovenskih, avstrijskih in hrvaških jadralnih padalcev. Snemanje filma je potekalo v Sloveniji, na dalmatinskih otokih, Sardiniji in v avstrijskih Alpah. In kot sem zapisala v predstavitvenem besedilu o kratkem filmu "želi prikazati čistost letenja in še neokrnjene zemeljske ekosisteme z drugačne perspektive. Svet jadralnega padalstva je za avtorje drug planet, kamor jih ponese čista energija sonca, brez nafte in brnenja motorjev. Z jadralnim padalom se v filmu podamo v sanjski svet neba in se približamo občutkom drsenja preko področij, ki so imela srečo, da jih človek še ni uničil. Gore, oddaljeni otoki, jezera, vsi ti biseri so uspeli ohranili svojo čistost". Film bo v 30.000 primerkih priložen tudi največjima dvema jadralno padalskima revijama. Bravo, Šubo, da si zrasel v takega filmarja, in bravo Silvo Karo, da si spravil skupaj tak festival !

2007-01-29T15:00:00.000-08:00

Iskanje dela je delo ali nič ni za ziher

Beseda ne-zaposlen (ali brez-poselen) v današnjih časih skorajda ne zdrži več. Iskanje dela in s tem obveznosti do sebe (ker bi rad delal, izkoristil svoje potenciale in koncu koncev tudi preživel) in do te rigidne inštitucije, ki se ji reče Zavod za zaposlovanje, je več kot polovični delovnik. Ste kdaj pomislili, kako bi napisali nekaj stavkov o sebi? Saj tisti fakti v vašem CV-ju še gredo od rok, kljub temu, da vas vsakič znova preseneti, da je to vaše življenje, ki je na papirju (ali računalniku), ampak pisanje o tem, kaj vse delodajalcu ponujaš, ker si itak in samo ti najboljši in sploh in oh, kaj boš naredil, ko prideš k njim. Pisanje kot moj poklic, a o sebi je zelo težko napisati kaj objektivnega.
Objektiven si lahko le pri križkih, ki jih talaš po nešteto papirjih formularjev Zavoda za zaposlovanje in se odločaš med desetimi možnostmi. Tudi o tem, kaj si in kaj bi rad bil (čeprav te tam poskušajo včasih prepričati tudi v kaj drugega). Udeležuješ se kvazi seminarjev, kjer te ne naučijo nič (niti spodobnega pisanja CV-ja), obvestijo te, da država še ne izvaja t.i. aktivnih ukrepov zaposlovanjaa, povedo pa ti vse tvoje dolžnosti (tudi to, da moraš biti tri ure na dan dosegljiv na nekem naslovu in da "dopust", vsaj do prve polovice leta iskanja službe, odpade). V opis dela delovnika "nezaposlene" osebe sodi tudi preizkušanje trdnosti svojih živcev, vmes požiranje marsičesa, tudi svojega ponosa, iskanje poroka, ki ti jamči finančno, da imaš v tem času lahko naročnino na Mobitel in še in še. In vsakič znova se zaveš, kako danes nič več ni "za zifer". In čeprav v delovne obveznosti "brezposelne" osebe ne sodijo gorske ture, smo so mi privoščili eno čisto zimsko na Snežnik.

2007-01-25T13:30:00.000-08:00

Lahko me kličete teta Katka

Vame je posvetilo sto sonc. Ata Jure in mama Špela sta sporočila, da sem prvič postala teta. Manca je sonček, ki je na snežni dan zasijal s kar 4140 grami energije. Jupiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii!!!

2007-01-25T12:15:00.000-08:00

Kruh naš vsakdanji

Danes ustvarjam dva članka o etnologiji kruha po svetu in trikih za njegovo pripravo (seveda pridejo tudi na blog) ... in mi pride pod roke tale iskriva pesmica Neže Maurer.

Kruh
Ustnice mi nabrekajo.
Žile divje udarjajo.
Slačim te,
Gnetem kot testo.
Pod prsti čutim kruh
za svojo lakoto.

In še ena njena:

Okoli vseh dreves se lahko loviš.
Za vsemi drevesi se lahko skrivaš.
Na nobeno se ne naslanjaj!
Ne veš katero je trhlo, nagnito, spodkopano, spodžagano.
Lahko padeš. Hudo.
A to ni najhujše.
Huje je, ker potem sumiš,
da so vsa drevesa trhla, nagnita,spodkopana,spodžagana.
In potem si tako žalosten in sam.

2007-01-24T10:00:00.000-08:00

Sončna uprava deluje ali vse, česar niste vedeli o Europass CV

Da ne bo rekel kdo, da zdaj, ko sem na Sončni upravi, ne uredim nič sonca :-) Tukaj ga imate. Glede na to, da pa na Sončni upravi le ni vedno sončno, iščem izhod z nje. Danes mi prijatelj Jurij pošlje opombo, da je moj Curriculum Vitae napisan v "rahlo" ostarelem slogu, ki je veljal do leta 2002 (t.i. European CV). Takole (t.i. Europass CV) je pa po novem standard v EU. Vse nekoč pride prav, tudi če ste trenutno na senčni strani Alp :-)

2007-01-23T11:01:00.000-08:00

Gorski kič

Od nekdaj sem sovražila gorski kič na fotkah. Mogoče zato, ker sem vsako leto na Planinski zvezi Slovenije dobivala koledarje vedno istih avtorjev, istih motivov gora s posušenimi mecesni ali še rastočimi v rumenih jesenskih odtenkih, lahko z rdečo-roza-rumenimi sončnimi zahodi, vse pofotkano na isti način ... In evo, ujela sem se v lastno zanko. Ampak malo kiča nikoli ne škodi :-) Obljubim, obljubim, da bom šla kmalu k mojemu Iluzionistu na tečaj dobrega okusa in fotkanja.

2007-01-22T19:29:00.000-08:00

Gorski odsevi

Takole se pa v Koči na Kališču, tam nekje okoli 1500 metrov visoko, vidijo v oknu ene same fejst punce :-). Imeli smo dve, še posebno vredni poklona: Staša, ki je premagala samo sebe in prvič ugotovila, da se z nogami bolj narazen in z ritjo bolj nazaj čisto normalno hodi z derezami, in Mama Pubec, ki je (ne samo na tej turi) močnejša od svojega (ne)zdravja in zanjo 2200 metrov in še nekaj čez visoki Storžič sploh ne predstavlja posebne težave. Gora ni nora, nor je tisti, ki ne gre gor :-)

2007-01-17T14:01:00.000-08:00

Ko ne pišem, berem

Od nekdaj se mi je zdelo fascinantno zlaganje besed v svoje neponovljive vrstne, smiselne in vsebinske rede, v čisto svoje besedno kraljestvo. Prebirati dobre članke in knjige je zame posebna življenjska poslastica, (še kako potreben) impulz za nove ideje, za pot naprej. In ker mi trenutno pisanje ne gre od rok (kaj mi pa sploh trenutno gre? :-)), berem. Veliko. Pravzaprav požiram besedila.
Naš Buster, ki je pravi intelekt, rad z mano/nama/nami prebere tudi kak časopis. Z našo mačko Pišto, ki je čisto »mahnjena« na IT, ob računalniku rada spremljata nastajanje člankov ali postov. Da je vse pod kontrolo. Pišta ob tem seveda ne zanemari lovljenja "mišk".

2007-01-16T16:00:00.000-08:00

Ne bodi kot drugi in prvi e-roman iz domače blogosfere

Pred leti sem v Ljubljani srečevala plakate Loeseja, kjer me je vztrajno pozdravljal stavek: »Bodi svoj, ker drugih je že tako preveč«. Izziv današnje dobe je zagotovo, kako ohraniti svoj jaz v svetu, kjer ti na vsakem koraku vsiljujejo, kaj moraš imeti oblečeno, kaj moraš brati, kaj obiskovati, da boš »in«, kako se ljubiti, da boš dosegel predpisani orgazem ... Še dobro, da sprejemam stvari s svojo glavo. Dolgo časa nisem razumela mame, ki mi je zatrjevala, da se moram v življenju veseliti malih stvari, tudi vsakdana. Očitno je nekdo manjkal, da bi znala to ceniti. V obdobjih kriz, se tega še bolj zavem. Midva sva se zatekla v vsakdan, v divjo naravo, k nama, v zavetje, kjer eden drugemu podarjava krila, k prijetnim opravilom, pri katerih razmišljam/va, kam in kako naprej. Odločitev je postala proces, zato sem si vzela čas za dooolg vdih, za premislek, kaj bi bil po letih urednikovanja naslednji službeni izziv.

Eno od mojih življenjskih vodil je tudi ta pesmica, ki je v teh dneh doživela svojo prvo knjižno stran. Prekmurec Feri Lainšček vedno navdušuje s svojo žensko dušo in prepričanjem, da se uresničiš najbolje v drugem, bližnjem. V Ribnici, v Škrabčevi domačiji, nas je pričakal njegov sveži roman Muriša in knjižica pesmi Ne bodi kot drugi. Obenem pa se Feri loteva pionirskega pisateljskega projekta – prvega domačega e-romana. Iz avtorja se bo prelevil v soavtorja, saj bodo bralci Delovega novega bloga lahko postali svetovalci in soustvarjalci. Kljub temu, da je ideja zrasla na marketinškem zelniku, se jo veselim. Ta interaktivna kolektivna pisateljska akcija me je pritegnila, da spremljam proces dogajanja na spletni pisateljski delavnici, kjer bo nastal roman Junak našega časa. Slednjega bodo podpisali skupaj Feri in blogerji.

Ne bodi kot drugi
Prinesi mi rože, ki divje cvetijo,
odpelji me v goro, kjer škrati živijo.
Pokaži mi zvezdo z mojim imenom,
zloži mi pesem z bizarnim refrenom.
Povabi me včasih v kraje neznane,
mi zjutraj pod okno pripelji cigane.
Povej mi o sanjah, četudi so grešne,
zaupaj mi želje četudi so smešne.
Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi,
ljubezen ni reka, ki teče po strugi.
Napravi to zopet, ne hodi po poti,
saj sreča ni nekaj, kar pride naproti.
Poljubi me nežno, ko drugi hitijo,
povabi me v mesto ko drugi že spijo.
Usoda je živa in mrtvi junaki,
naj še hrepenijo postaje in vlaki.

2007-01-05T00:59:00.000-08:00

Morska deklica vam želi

Vzhodnjaki pravijo, da je barka narejena za odprta morja, za plovbo, lahko pa vseeno ostane v pristanu, kjer je varno, a bo tam zagotovo zgnila. Prav zato vam vsem za leto 2007 želim kombinacijo obojega - odprtega morja, z malo drznosti, razburkanosti, nevsakdanjosti in obenem tisti občutek mirnosti v mislih (kot sem ga dosegla tudi tam na jugu Zemlje, v Čilu v lanskem letu). Predvsem pa ostanite svoji in svobodni.

Morska deklica, od 1.1. 2007 vaša posebna poročevalka z Zavoda za zaposlovanje

2006-12-18T09:54:00.000-08:00

Ne boste me kupili za bakšiš ali slo novinarstvo je šlo v kurac

Nekaj dni sem intenzivno že polna gnusa (prej pa v manjših dozah do iste problematike). In če naj bi bil gnus indikator, da svet ni prav dobro urejen in da ga ni mogoče preprosto urediti, potem je čisto upravičen tale moj gnus do slovenskega medijskega sveta, do nepravičnosti plačevanja, necenjenosti novinarskega poklica ... In gnus se kar kopiči. Pomaga, če se dobim s kolegi novinarji, in skupaj se nam vse skupaj še bolj gnusi. "Najboljši" je bil nekoč novinarski kolega, celo predsednik Društva novinarjev Slovenije, ki je rekel, da smo si sami novinarji krivi, da se ne zorganiziramo. Halo, v čem zorganiziramo? Novinarstvo je najbolj necenjen (še posebno zato, ker ga "cenijo oz. poznajo" le po nekaj komprimitiranih osebkih), neplačan poklic v Sloveniji, kateremu cene določajo lastniki medijev (in ne "nezorganizirani" novinarji), ki šparajo na ta način, da filajo mediji z blesavimi vsebinami. Ker take teme ne potrebujejo pametnih in dobrih novinarjev, lahko to naredi že vsak za malo tolarjev. In tako je že vsak novinar ali fotograf. Ha, ha. In zato, ker je lažje prevesti ali celo ukrasti reportažo in fotke iz neke tuje revije, ker so prevedene licenčne revije najcenejše, ker dobre "home made" reportaže, intervjuji, portreti, te prave novinarske zvrsti, ki jih pri nas sploh več ne zaslediš, ne zvišujejo prodaje. Pravo novinarstvo je poklic, ki zahteva ob vseh mogočih "pacientih", s katerimi delaš, skorajda bonificiran staž, veliko know-howa, raziskav, premisleka, ponovnih branj ... In poklic, ki ima zelo majhen možen krog kakovostne zaposlitve, kar pomeni take, kjer se lahko resnično izpolniš.
Na prste ene roke lahko našteje dobre novinarske projekte - sobotna Dnevnikova priloga Objektiv me zadnje čase navdušuje, čedalje slabša Mladina in zraven bom prištela tudi "našo" revijo Jaz, ki nabrž ne bo preživela zaradi vseh mogočih revij, kot so Nova, Lady, Moje stanovanje ipd. Očitno v Sloveniji, kjer imamo tako in tako zelo zelo omejen (s številom bralcev in ogaševalcev) medijski prostor, še ni prišlo do kritične mase, do velikega poka, ko se bo vse obrnilo - na najslabše ali na boljše. A kaj je bilo prej - kura ali jajce? Ali prej slabi bralci, ki berejo nezahtevne (tipa ali Saška Lendero pije tako ali drugačno kavo zjutraj) ali blesave vsebine (nasveti za vsa mogoča področja življenja in izmišljije o slovenskih kvazi zvezdah), ki poneumljajo, ali slabi uredniki, lastniki medijev. In na vzgojno (ne govorim o otrocih) medijsko vlogo ob takih vsebinah kar pozabite. Bralci sploh več ne ločijo, kaj je dobra fotografija in dober članek in kaj je poden za 2000 tolarjev.
"Ampak ne boste me kupili za bakšiš" (bakšiš je v arabskem svetu neke vrste podkupnina, ponavadi so to malenkosti, kot so malo denarja, Marllboro cigarete ... - vse te magične stvari, ki ti povsod "odpirajo vrata"), je rekla kolegica, ki mesečno z novinarskim delom (za dva najuglednejša slovenska medijska projekta, mimogrede) zasluži 150.000 neto (kar je mimogrede odlično za ta poklic). Tarife za intervjuje so recimo 30.000 tolarjev, portreti 15.000 SIT, reportaže prav tako bedno plačane. Sramotno. In sarmotno je tudi to, da v novinarstvu sploh ne zaposlujejo več. "Honorarci" je naša etiketa. Če nočeš, pač letiš na cesto. Novih honorarcev stoji dovolj v vrsti, pravijo. Ko pa sama kot urednica iščem nov, DOBER kader, ga NI.
Pred dnevi berem v Financah, da odpuščajo na Delu, Dnevniku, najprej seveda honorarce, potem tistih veliko, ki po nepotrebnem sedijo na uredništvih. Ni novinarskih novoletnih zabav, kaj šele božičnice (na KAD-u, v tej državni firmi, pa npr. dobijo 250.000 SIT) . Še najmanj zaskbljujoča v medijskih vodah pa je novica, da so bili na Delu primorani odpovedati novoletno zabavo za svoje novinarje s Severino :-)

2006-12-14T11:30:00.000-08:00

Lučke, lučke in še bi lučke

Ne vem, zakaj imamo lučke samo v decembrskih dneh in še malo v januarskih. Če bi jih imeli celo leto, nam jih sploh ne bi bilo potrebno pospravljati takoj po praznovanju novega leta - tako kot smrekic in okraskov (uf, to me pa spominja na potovalke in nahrbtnike po počitnicah in ob koncih tednov) - in še lepše bi bilo. Zato pa je najlepši del postavljanje. Mmmm ... Midva sva letos (na njegov predlog, da ne bom pobirala zaslug za dobre ideje:-)) okrasila dve posajeni mladi smrečici, vsako v svojih barvah in svojem slogu. Seveda sta obe čisto filmski :-) Postavitev lučk, petkratno popravljanje (simetrija in perfekcionizem, Katka :-)), preden začnem postavljati okraske (seveda po pravilih perfekcije in simetrije). Pa znova popravki. Obesim, se vsedem, od daleč pogledam, pa znova popravki. In čaka me še smreka doma doma, kot rečem domu, kjer sem živela s starši vse do konca gimnazije. Tista je celodnevni projekt - smreka od tal do stropa. Po družinski tradiciji vedno v srebrno-rdeči kombinaciji. Pa okrasitev oken, praznična ikebana, priprava okrašenega pogrinjka ... Že zmišljujem si, kje bi se dalo še kaj okraševati :-)
Ampak važno je, da se vse sveti, blešči, da so lučke povsod in da se jih nikakor ne nasitimo. Ker so naši domeki tako še toplejši in je srce, ki je malo bolj žalostno (zaradi službe) , bolj v barvah.

2006-12-12T13:11:00.000-08:00

"Carsoni" naših življenj

P.S. Tale post sem danes sicer zapisala za spletno stran revije Jaz, a si ga "dovolim" objaviti tudi tukaj.

Imam velikaaansko srečo, da sta v moje življenje vstopila naenkrat kar dva izjemno topla in inteligentna moška, ki imata name neverjetno blagodejen vpliv. Prvi ima 182 cm, tisti drugi pa je manjši, kosmat, bel, z dvema različnima barvama učk, z ritko, vredno občudovanja … Zagotovo Busterju, parson russell terierju, ne pravimo brez razloga Carson :-)
Opazovanje in spoznavanje njegove palete vedenj je boljše kot filmska predstava, vez, ki jo vzpostavljamo z njim (n s tem s sabo), pa blagodejno vpliva na vse nas. Dotiki, pogovori, skrb, odgovornost, občudovanje, medsebojna vez, igra, sprehodi, ki pomirjajo misli in čistijo, učenje novih trikov … vnašajo samozavest, veselje in toplino ter spodbujajo sočutno in čustveno plat. Tako kot mi skrbimo zanj, skrbi za nas tudi on. Pred kratkim se nam je pridružila še mačka Pišta, ki je sicer prava mačja zaspanka. Rada tudi raziskuje svet in prede v naših razneženih naročjih. Kako živali očarajo šele tiste, ki so potrebni pomoči in ljubezni ter se prvič srečajo s psi, za katere so največkrat dotlej misli, da so krokodili, ki grizejo.

»Živali imajo iskrenost, ki smo jo ljudje izgubili, zato so lahko dobri terapevti,« verjame živalska terapevtka Breda Kralj, ki je svojo labradorko Teeto že šest let trenira in vodi tako, da sta v pomoč in dopolnilo osnovni terapiji otrokom s posebnimi potrebami. Sta pravi zvezdi vseh Sončkovih taborov. Pisanje njenega kratkega portreta za zadnji Jaz je bila zame prava šola pasje psihologije in živalske terapije. Slednja je prav posebna oblika terapije, pri kateri terapevti s pomočjo živali pomagajo pri ljudeh odpravljati ali vsaj zmanjšati motnje počutja. Ciljne skupine tovrstnih terapevtov so še posebej otroci, duševno prizadeti, bolniki in ostareli, ki si jih tudi s pomočjo živali prizadevajo vključiti v njihovo okolje. Predvsem otroci tako skozi igro in dotike s Teeto postajajo samozavestnejši in se počutijo bolje. Ko njihovo radost občuti tudi Teeta, začne od zadovoljstva mahati z repom prav na poseben način. Tako je krog iskrene ljubezni sklenjen.
Pri nas poznamo živalsko terapijo, ki jo izvajajo živalski terapevti šele zadnjih pet let. Izvajajo jo s konji, le redkokdaj z mačkami in zajci, najpogosteje pa s psi. »Prav psi so živali, ki jih je mogoče trenirati in voditi. V svojih genih imajo zapisano, da služijo človeku in ga imajo radi, saj dobro vedo, kaj si človek želi. Psi ne znajo hliniti ljubezni in ne rečejo hvala brez razloga. Za njih je življenje igra in uživajo, ko so v središču pozornosti,« mi je »Carsone« našega življenja opisala Kraljeva.

2006-12-11T04:55:00.000-08:00

Pokaži mi, kako pišeš, in povem ti, kdo si

Zgornjemu stavku bi najbrž na razdalji 20 metrov takoj vrgla vse vejice, ki jih potrebuje. To je pač moja stroka, obsedenost in delno služba. In ne bojte se, tega ne pričakujem od vseh, ker tudi jaz ne obvladam elektrotehnike, kemije, prava ... A besedno in pisno izražanje je vseeno pomemben del nas, tako kot pranje zob, zavezovanje vezalk ali počitek. To vsi obvladamo.
Čez vikend sem v hišici na toplem, s pogledom na najino okrašeno rastočo jelko, levo v družbi psička in desno mačka, ki sta imela vse pod kontrolo, le meni je uhajala para že skozi glavo(ker sem se komaj prebijala skozi besedilo), lektorirala znankino diplomo. Na fakultetah nas vzgajajo v ljudi, ki morajo goljufati, da preživijo, v pobožne ovce sklonjenih glav brez svojih mnenj, v robote, ki znamo na pamet absolvirati tisoče in tisoče nepotrebnih podatkov. Ampak ali nas učijo pismenosti in pisnega izražanja, kaj šele komunikacije? Žal razen nas, ki smo bili trenirani, da bodo besede naš kruh (pa še te slabo), nikogar. Ne strojnikov, ne arheologov, ne kemikov, ne pravnikov ... In vsi ti bodo nekoč besedno in pisno prenašali naprej svoje znanje. Ampak, ali jih bomo sploh razumeli, če niso "funkcionalno" pismeni ? Vsi zelo dobro vedo, kaj bi radi zapisali, povedali, a njihove diplome in doktorati so prava skropocala in odraz tega, da ne znajo ubesediti (pustimo slovnična pravila ob strani) tega, kar mislijo, in to sami. Si predstavljate, da ne bi znali ubesediti oz. zapisati niti želja, ki jih imate za dedka mraza :-)?

2006-12-08T16:44:00.000-08:00

World press photo 06 ali dosti imam krvi

Sredi ogleda razstave World press photo 06 naju, vsakega posebej s časovnim zamikom, ustavi črna "lepotička" in vpraša, ali naju lahko zmoti (in naju je že zmotila v toku razmišljanja in ogledovanja): "Ali veste, kaj dela tukaj Simobil?" "Oprostite, ampak nimam pojma," pravim. "Veste, smo spozorji razstave, ki si jo lahko zato zastonj ogledate, in bi vas rada kot anketarka povprašala za nekaj mnenj o njej". Seveda sem ji takoj po pravici povedala, da so sponzorji zelo slabo izkoristili svojo priložnost, da sem prišla v Cankarjev dom samo zaradi razstave in ne Kreslinovega koncerta, tako kot 99,8 % ostalih. In predvsem, da je razstava izjemno slabo postavljena. Ne veš, ali nadaljuješ pri enaki nagradi-kategoriji, enakem avtorju in zagotovo fotografije svetovnega formata sodijo v prave galerije s pravimi paspartuji in nikakor ne na sprintane panoje sredi hodnikov, obloženih z ne vem čim.

In razmišljava po ogledu ... Kako prav to največje svetovno foto tekmovanje postaja vse preveč klišejsko. Kako s slik govori le še kri, ljudje brez glav, stiska na obrazih po naravnih katastrofah, okrvavljeni severni medvedi, vojaki ... Vsako leto enaki motivi na nagrajenih fotkah. Z digitalizacijo, kjer na "kraj zločina" pride že naslednji dan 132 fotoreporterjev iz vseh mogočih agencij, smo postali imuni na "kri" v fotozgodbah, pravzaprav jo imam osebno že dovolj.

P.S. Zmagovalna fotografija mednarodnega fotografskega natečaja World Press Photo; Foto: Finbarr O’Reilly (Reuters); mati in otrok, posneta v taboru za delitev hrane in nudenje pomoči v kraju Tahoua n Nigru. Razstava je do 25. decembra na ogled v Cankarjevem domu.

2006-12-06T11:46:00.000-08:00

Every breath you take, every move you make ... I'll be watching you

Če vas nekdo vpraša, kaj je najpomembnejše v vašem življenju, boste najverjetneje začeli odgovarjati z: ljubezen, materialne dobrine, vaši otroci ipd. A brez vdiha ni življenja. Naše dihanje nam je nekaj najbolj samoumevnega, dokler ... a le dokler za dlje časa ne zadržujemo vdiha, nato s takim veseljem vdihnemo in si s tem tudi "vrnemo" življenje. Prav zato je angleški izraz "to take a breath", da si dobesedno vzamemo vdih, najprimernejši. Spomnimo se potapljanj na vdih (čeprav nekateri temu še vedno pravijo potaljanje na dah, a dah je nekaj, kar imamo v ustih), ob katerih čutimo tako radost do življenja, ko priplavamo nazaj na površje in lahko vdihnemo. Dojenček tudi dober mesec na svetu prepoznava svojo mamo le po dihanju in bitju srca, ki ga je spremljalo devet mesecev. Dihanje kot zakodirani zapis.

Po kitajski medicini se z vdihom dviga in vrtinči energija, ki potuje skozi naše telo, mi je danes razlagal znanec. Kar poskusite vdihniti, izdihniti in takoj boste opazili, kako se je vaše zategnjeno telo postavilo v tisto pravilno sproščeno držo. A zdaj gre pa Katka od otrok k vzhodnjaški medicini in pomembnosti dihanja, si boste rekli? To je le posledica mojega zdravljenja migren in trenutka, ko svoj drveči "službeni" vlak počasi poskušam zaustavljati na želeno hitrost, se s pomočjo bližnjih opazujem in še bolj spoznavam. Prvič v svojem življenju kontroliram svoje dihanje in spoznavam, kako magično je. Kako hiter je pa vaš vlak?

2006-12-01T12:09:00.000-08:00

Ko te starši splavijo na svet

Zgodba režiserja Vincija, ki mi je pod roke prišla danes in je prava enciklopedija starševske odgovornosti. "Mogoče nekateri kljub vsemu niso napravljeni za starševstvo. In če so sposobni izbire, imajo in morajo imeti to pravico (misli na splav-op.kk). Tako gre to. Starševstva in fukanja ne gre mešati. Tako je to!" pravi ob koncu Vinci.
Zraven pripenjam fotografijo Langove, ki je naredila zame eno najmočnejših fotografij mam, ki so resnično steber življenja. Tiste "prave" prevzamejo nešteto skrbi, kot levinje skrbijo za svoje otroke, a "drevo življenja" še vedno stoji "pokonci" (kljub zaskbljenemu pogledu, ki pove vse), ker mora.

2006-11-29T12:32:00.000-08:00

Kmalu bomo trije

Zadnje čase se mi vse vrti okoli otrok. Pod streho smo spravili zagotovo do sedaj najtežjo številko revije Jaz - kar se teme (ljubezen do otrok) tiče in vseh pripetljajev, ki so bili povezani z nastajanjem. Zagrizla in dobesedno zakopala sem se v teme, kot so umetne oploditve (tako npr. vem, da so pri moških poglavitni razlogi za neplodnost slaba kvaliteta spermijev, moten prenos spermijev iz mod in moten vnos spermijev v nožnico), sodobne družine, otroci, živalska terapija za otroke, avtizem ... in to že dolgo, preden je skupina posameznikov objavila svoj "veleumni" predlog o dvigu rodnosti v Sloveniji.
Pisanje uvodnika je bilo kar nekaj časa kislo jabolko, v katerega sem morala zagristi. V krizi kličem svojo mamo na pomoč. Padli smo z drevesa staršev in vedno se vračamo k njim. Kako simbolično. "Katka moja, imeti otroke je nekaj najlepšega na svetu. Za njih bi naredil vse, prav vse, in tega nisi sposoben narediti za druge, niti zase. Zanimivo, od kod to potegnemo?" je razmišljala. In zdelo se mi je logično, ker sem to občutila in še čutim od svojih staršev, dokler ... se nisem vrnila z intervjuja z dr. Matejem Slivnikom iz Rogaške Slatine, ki je že pet let pediater leta v Sloveniji. Urban (njegovo razmišljanje o fotkanju otrok pa tukaj) me je moral poslušati, ker je v meni kar vrelo od spoznanj in razmišljanj o otrocih. Kako neverjetno, da tako uveljavljen pediater zazna, da je le 20 % staršev, ki so pripravljeni za svojega otroka narediti res vse. In za tiste v dobrem pravi, da sevajo tako energijo, da bi pred sabo podrli vse. Je res starše potrebno opozarjati na odgovornost biti starš? Za otroke ne potrebuješ vozniškega dovoljenja ali izpita za vodnika čolna, pa je starševstvo zagotovo najbolj odgovorna stvar v naših življenjih. Veliko, veliko bolj kot desno pravilo pri vožnji in vrzni vozel za na barko, kar obvladam. Težje pa je biti s svojim modelom bivanja VEDNO DOSLEDEN starš in otroke s SVOJIM MORALNIM ZGLEDOM pravilno voditi skozi življenje. "V materinskih šolah učijo mehanske stvari, kako nahraniti otroka, ga preobleči ... že 30 let eno in isto. Ne učijo pa odgovornega starševstva in kako zgraditi sebe kot osebnost, da boš nekoč odgovorna mama ali oče, ki znata komunicirati in vzpostavljati avtoriteto," mi je dal misliti. Tudi vam?

2006-11-22T15:13:00.000-08:00

Foto Jaz

Na spletni strani (urednik Jure Vižintin) mesečne revije Jaz, ki jo urednikujem in je namenjena vsem, ki radi v življenju odkrivajo in ga tudi uživajo, smo pripravili nov posladek. Fotogalerijo našega urednika fotografije Urbana Štebljaja. Ni izgovora, da je ne pogledate ... večkrat. Ne škodi, če tudi vsak dan :-)

2006-11-20T19:17:00.000-08:00

Gibo je car

Gledam Blaževe fotke s koncerta in še jaz malo lebdim. Kupček Gibonijevih CD-jev se menja na mojem stolpu, v pavzah, ko ne pišem, redaktiram, pa znova požiram njegova besedila. "Glasba je za to, da povemo tisto, česar ne moremo z besedami," je rekel car v enem od svojih intervjujev. Verjamem, da mora vsaka umetnina pustiti "rano" na tistem, ki jo vidi, sliši, občuti. In z Gibonijem vedno "plovim miran ...", toliko je "rana" globoka. Poglejte in poslušajte še video ene njegovih najboljših pesmi Mirakul (čudež po Dalmatinsko) , s katero z razprtimi krili samo izkoriščaš zakone termike in se dvigaš, dvigaš kot beloglavi orel -"Divno je kad žena ima petlju, da te uzme k sebi, onda kad si slab./ Divno je kad ćutiš snagu njenu, koja vadi te iz moga blata van. Divno je .../ Divno je kad izlaziš na svjetlo, dok priviknu se oči, znam da nisam sam./ Divno je i ne događa se često, taman toliko da sam o njoj ovisan. Divno je .../Jer sve je moje njeno kao zapleteno, prokleto i sveto za mene. /Something in my bones, something under skin, something in her words it's a miracle for me, I'ts a miracle./ Je te donne ma liberte. She makes me a better man./ Odakle joj pravo znati me ovako i ući mi pod kožu zauvijek? Odakle joj pravo?/...

Malo o uredniškem zakulisju nastajanja novega Jaza (torej o vseh ustvarjalnih fazah s krizami in vzponi), ki ga posvečamo otrokom, pa si preberite kar na www.jaz.si.

2006-11-14T11:35:00.000-08:00

Planet Bauhaus ali vse nekoč pride prav

Odraščala sem v družini, kjer je oče tipični družboslovec (v čemer seveda ni nič slabega, atiček), ki mu je mama le enkrat dovolila zvezati elektriko v novi otroški sobi, in še to je bilo narobe, pred smučanjem pa je samo enkrat in nato nikoli več poskrbel, da se na streho namesti prtljažnik. Po tistem dogodku je bil … neuporaben.
Ta vikend sem se v moški družbi znašla na posebnem planetu – v Bauhausu. Kot bi nekako naivno mislila, da imajo lahko vse te stroje in orodja le majstri – kot imajo lahko le zdravniki rentgene in slušalke za srce, česar ne morete kupiti v prosti prodaji. Štemarce (ta beseda mi je blazno všeč), brusilci, bor mašine, rezalni, ki so za to in to, vseh velikosti … in vse se da še sposoditi kot knjige. Noro dobro. Za fante je to seveda, kot bi se znašli v trgovini z najljubšimi igračami - starost ni važna, pravzaprav se strast do orodij vseh vrst veča s starostjo in s tem tudi količina nakopičenih, pardon, kupljenih orodij. In danes pri jutranji kavi s sestro odpreva debato. V smehu začne govoriti:»Ja, moj ima tri štemarce in eno še vedno na balkonu, ker je moral zluknati tri luknje. Ja, pa ima že to in to, in komaj sem ga ukrotila, da ne rabiva že ne vem katere škatle za orodje po vrsti, in še takoooo velike, ampak vedno pravi, da se ne ve, kaj bo vse nekoč v njej. V Bauhausu grem jaz na oddelek rož, on med svoje igrače in se slišiva le še po telefonu, ko konča«. Ampak jaz pa noro uživam na planetu Bauhaus in v pogledu v njegove iskrivo žareče oči, ko govori o novem multikultivatorju, brusilki ali čemerkoli s tistim rahlim (racionalnim) občutkom nepotrebnosti, ampak v isti sapi že pravi: »ampak zagotovo bom kdaj potreboval, veš?«.

2006-11-10T12:18:00.000-08:00

Moji pogovori s prtljago

Že nekaj juter in večerov, no, bodimo natančni, da že pet, vzpostavljam čisto intimno komunikacijo z mojim nahrbtnikom in potovalko. Prosim jo, naj se pospravi do konca, a me ne uboga. Tovrstne meditacije z neživimi predmeti so zame edina temna stran potovanj. Sojadralka, sicer mikrobiologinja, me je podučila, da obstaja veda, imenovana mikologija, ki se ukvarja z zelo majhnimi bitjeci v tekočinah. Takoj sem sem ugotovila, da se v prostem času pogosto ukvarjam z mikobiologijo v bidonih. Ti so moj največji potrošni material. Po končanih potovanjih, športanjih imam v njih pravo gojišče :-) Najhuje je, ko ti v prtljagi, s katero neuspešno meditiraš, ostajajo mokre zadeve - jadralske obleke, kratki in dolgi neopreni, jadralske rokavice, prešvicani gojzarji ..., katerih vonj postaja sorazmerno hujši z mojo lenobo. Po tokratnih počitnicah sem bila hitra vsaj kar se pospravljanja mokrih stvari tiče. In ker sem tam daleč na jugu, na otoku, ki se ne more odločiti, ali bi zaplaval v Italijo ali na Hrvaško in kjer srčni utrip kljub aktivnostim pade pod 50 na minuto, fotografsko "zmrznila" (moj pogosti pojav zadnje čase), si poglejte Urbanove foto zapise in na njih dva moja izjemna sopotnika. Če sem pa tudi pisno "zmrznila", se bo videlo na prihajajočem (vsaj upam) postu.

2006-11-09T21:49:00.000-08:00

Nazaj v blogosferski raj

S pomočjo internetnega maherja Vižintina je Katka znova izstreljena v blogosfero. Se spomnite, kako so včasih na TVS zgledale prekinitve programa zaradi motenj? So vsaj napisali, da se gledalcem opravičujejo, jaz pa nisem imela te možnosti. Kar naenkrat vse belo, niti modro, oranžno ali svetlo zeleno, da bi bile motnje vsaj v mojih barvah. Zatorej malo z zamudo, ampak vseeno - oprostite za tehnične motnje . "Ostanite še naprej z nami" bi rekel striček Terček na koncu TV-dnevnika.

2006-11-06T19:30:00.000-08:00

Kaj imajo skupnega slaščice in filmi

Nikoli ne bom pozabila, kako sva se pred leti s prijateljico znašli v neki zakotni vasi na Sardiniji in se pred močnim dežjem zatekli v slatčičarno. Roza, rumeni, modri bomboni, breskvice, tortice, indijančki ... skratka kraljestvo zase. Oči izbirajo, razum zagotovo ne. In odšli sva z dvema polnima pladnjema. Pred nečim podobnim sem se znašla prvi popočitniški dan, ko se je pred mano znašel "menu" slastčičarne posebne vrste - spored 17. ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala - Liffe. Kot bi se znova znašla radovedna mala Katka v knjižnici, kjer je izbirala knjige. Kako pa drugače kot po naslovih, lepih slikicah in naslovnicah, ki me pritegnejo. Tako se zalotim, da izbiram tudi med ponudbo 100-ih filmov dvotedenskega festivala - malo naslovi, malo tematika, drugič nagrade, dober direktor fotografije ... Ko pride v Ljubljano na obisk Liffe ali festival dokumentarnega filma, bi najraje vzela dopust in se zaprla v ljubljanske kinoteke, a ne gre. V času službovanja na Financah mi je v intervjuju Vesna Marđonović, direktorica najuspešnejše slovenske medijske agencije OMD, na vprašanje, kaj je zanjo življenjski luksuz, enostavno odgovorila: "To, da imam čas dvakrat na teden skočit na Liffe". In nazadnje res ugotoviš, da je pri filmskem apetitu najpomembnejši čas, ki ga je bolj malo, za slaščice pa ga nikoli ne zmanjka :-)

2006-10-30T13:13:00.000-08:00

Vis je miss

Gremo pogledat, če ga morje ni odplaknilo ali premaknilo drugam :-) Takole je bilo zadnjič s "trotlom" ...
In da ne boste rekli, da pišem samo o lepih stvareh. Za med "praznike" domače branje in gledanje fotoreportaže o tem, kako smo Slovenci uspešni v preganjanju Romov. Borut Peterlin, stari znanec te problematike, v vlogi avtorja. Sram nas bodi ...

2006-10-27T11:11:00.000-07:00

Dvojajčna dvojčka JAZ in Jaz.si

Danes smo z ekipo, ki ustvarja mesečnik-revijo JAZ, »rodili« kar dva novorojenca, skorajda dvojčka, a dvojajčna. Enega v tiskani, revijalni obliki (posvečen je STRASTNIM POPOTNIKOM) z merami 215 x 297 mm in natanko 337 grami, drugi pa ima čisto svoje dimenzije, odvisne od vaših računalniških ekranov :-)
Kot prvi slovenski tiskani medij začenjamo s svojo spletno stranjo z blogi-dnevniškimi zapisi avtorjev, ki vas bomo popeljali v svet zakulisja nastajanja revije JAZ in »črno na internetu« delili z vami svoja mnenja. Seveda računamo tudi na vaša. Na WWW.JAZ.SI boste lahko spremljali naše delo od prvih strastnih idej do zadnjih dogodkov pri pripravi revije, tudi skozi obsežno foto galerijo. Za revijo še vedno "skrbi" urednica Morska deklica, spletni urednik je internetni master Jure Vižintin, Svetlobni iluzionist pa se še vedno najbolje znajde v vlogi urednika fotografije. Njegovo delo je tudi zgornja naslovnica. Zdaj pa čim prej na potovanje skozi revijo (na kioskih in pumpah jutri), spletno mesto in nekam, kjer ne bo le s prstom po zemljevidu.

P. S. Otroka sta zdrava (po tretji uri osvežimo www.jaz.si), starši zelo utrujeni, a se počutimo dobro :-)

2006-10-26T14:51:00.000-07:00

"Potopljeno" Novo mesto

"Tiha in nema se vije 'krog mesta in ga ovija kot ljubica zvesta" je o reki Krki napisal pesnik Dragotin Kette. Takole pa gleda in fotka "ljubico" moj sprehajajoči se očka, ker je srečen in zaljubljen :-) Vesela sem, da je moj redni gostujoči bloger, "dopisnik", bralec in navdušenec nad blogosfero.

2006-10-25T12:05:00.000-07:00

Srečanja s pečatom

Delati v novinarstvu, v uredniških vodah je privilegij, pa ne zaradi tistih treh buteljk dobrega vina, ki jih dobimo za novo leto. Privilegij, ker srečujemo toliko zanimivih in različnih ljudi. Prav različnost, eni prihajajo iz sveta športa, drugi iz umetnosti, tretji so lahko strastni zbiralci znamk, nas vsakodnevno napolni z novimi impulzi. In odvisni smo od njih. Novinarji ne potrebujejo/mo doktoratov, ker doktorirajo/mo vsakič iz različne teme, ko se pripravljajo/mo na poglobljene intervjuje. Ob množici srečanj obstajajo taka s pečatom, taka, ki te zaznamujejo. Med njih zagotovo uvrščam Borgeja Ouslanda, največjega polarnega osvajalca vseh časov (zaradi katerega sem leta 2000 preživela novoletno noč v snežnem igluju), Petra Gilmourja – enega vodilnih match race jadralcev na svetu (svoje motorične pomankljivosti in disleksijo je preusmeril v neverjetno izostreno jadralsko taktiko), in Ando Perdan – to drobno, toplo, nesebično bitje. Ande Perdan kot gornica pozna stiske alpinistov, kot zdravnica splošne prakse pa na himalajskih odpravah, kjer se vsi dobro zavedajo, da rešilca ne bo v 20 minutah, ni samo v pomoč alpinistom, temveč tudi domačinom. Kot zdravnica prostovoljka se je podala tudi v popotresni Pakistan in nato doma uspešno pokrenila akcijo zbiranja 10.000 spalnih vreč. Njena dejanja pomoči so tako iskrena, kar pogrešam pri mnogih popotnikih. Ko sva zaključili pred dobrim letom najin prvi skupni intervju, sva se v trenutku objeli, ker sva obe čutili enako. Zimski večer sem v njenem toplem domu zaključila z vrečko domačih dobrot, ki mi jih je zavila za popotnico do Ljubljane, in nečim zelo posebnim – nekaj cvetovi materine dušice, ki jih je v baznem taboru, v trenutkih nemoči, nabirala v času reševanja Tomaža Humarja v steni Nanga Parbata. Še danes jih imam v posebnem lončku na kuhinjski polici in zdi se mi, da iz njih prihaja 1000 vatov topline. V novem Jazu, ki izide v petek, vas čaka njen novi portret s pomenljivim naslovom Nahrbtnik je moja najljubša torbica.

2006-10-21T23:11:00.000-07:00

Odgovor leži v pečenih piškah

Zadnje dni me na poti na uredništvo spremljajo pesmi "mladosti". "20 let v 20 dneh" na Radiu Center sproža mešane občutke. Vsako jutro sem tako z mislimi nekje, preskoki so hitri. Glasba ima res neveretno moč, da z njeno pomočjo v trenutku privrejo na dan točno določena leta, kraji, občutki, osebe, dogodki. In neverjetno, kako imamo glasbena besedila zakodirana v možganih, kot vožnjo kolesa. Dolgo sem že na tej kugli :-) In potem mi ob razmišljanju o tem, kaj je bilo postorjenega v teh 20 "opevanih" letih, pride pod roke Cankar, ki vse skupaj poenostavi: "Nazadnjaštvo je dobro, naprednjaštvo je dobro, najboljše pa so pečene piške".

2006-10-19T21:22:00.000-07:00

Nekaj kreativnih (tudi sposojenih) o kreativni industriji

Iluzionistov zadnji post mi je dal kar nekaj misliti o kreativni industriji, kamor sodi tudi "press svet". Znotraj njega je mnogo svetov različnih vrst medijev, tudi blogersko vesolje. In sem se spomnila Dragana Sakana, guruja oglaševanja in trženja na Balkanu ter futurologa, ki zna rojevati ideje ne le za trg, ampak tudi za blagor družbe.
Vsa kreativna industrija (ta naj bi zavzemala 17 različnih področij, vse od arhitekture, založništva, glasbe, do IT-ja in raziskovanja) je trenutno razvija izjemno bliskovito, celo najhitreje in je tudi najdonosnejša. V intervjuju, ki ga pripravljamo za novo izdajo revije Jaz, prav Sakan pravi:" Kreativna industrija, imenovana tudi nova ekonomija, ne počiva kot stare industrije, saj nenehno ustvarja nove ideje. Stara ekonomija temelji na zniževanju stroškov, medtem ko v novi ekonomiji stroški rasejo skladno z rastjo novih idej. Medijske hiše bi morale čim več trošiti, da bi novinarji bralcem prinesli čim več novih idej". In na to mnogi, mnogi pozabljajo, ko pod pritiskom kapitala producirajo bebave teme, resda tudi za čedalje bolj bebavo publiko.

2006-10-18T10:10:00.000-07:00

Ko ulice zaživijo

Pravkar sem "rodila" novi uvodnik, v katerem razmišljam o tem, kako pred potovanji ne smemo v glavah delati prevelikih pričakovanj o tem, kaj bomo videli, počeli in si pred očmi izrisovati do potankosti pokrajine in njenih ljudi. Za potovanja ne potrebujemo scenarija z vsem predpisanim, ker to vodi le v nepotrebna razočaranja in izgubo prvinskosti. Včasih nas prikupno in nepričakovano lahko zapelje lepa svetloba, drugič poseben okus hrane, tretjič svojstvena atmosfera. In vredno se jim je prepustiti.
Daleč na jugu sva se letošnje počitnice prepustili potepanju po zakotnih mestnih ulicah. Na eni od njih me sprva pritegne sušenje krompirja in kaj kmalu se na oknu pojavita sva iskriva nasmeha. "A naju lahko slikate, teta," me prosita" in če nam lahko pošljete domov". Trudim se razložiti, da je to digitalni fotoaparat, a mi ne uspeva. "Na kateri e-mail naslov pošljem," naivno nadaljujem. "Ulica ta in ta" pojasni najbolj iskriva. Ulice brez ljudi in zgodb so mrtve, mi pa brez neta (oni tega še ne vesta, jaz pa zelo dobro, ker mi že en mesec nagaja mail). To je za njiju z ulice Morska deklica 13 :-)

2006-10-18T01:32:00.000-07:00

Dva blogerja "on-scene"

To je pa tako, če na srečanju slovenskih blogerjev svojemu kolegu s študija novinarstva, danes odličnemu novinarju Mladine, razlagaš, kaj ti je novega prinesel v življenje blog :-) Tudi šalo, da bi lahko imela s fantom tajno bitko, kdo bo objavil več postov na blogu. "Poraženec" bi namreč pomival posodo (Ne skrbite, s to plačo grem zagotovo v salone bele tehnike na ogled pomivalnih strojev, ker vem, kakšna usoda me čaka:-)) Torkovo popoldne sva takole z Urbanom (tokrat za prijetno spremembo s fotoaparatom pred objektivom drugega fotografa) pozirala Borutu Peterlinu, uredniku fotografije na Mladini. In še nekaj: zaradi županskih volitev bo Mladina, v kateri vas čaka obsežna reportaža o življenju slovenskih blogerjev, ta teden izšla že v petek, in ne v soboto, kot smo navajeni.

2006-10-16T13:05:00.000-07:00

Sreča so srečanja z dobrimi ljudmi

V življenju smo razpeti med tem, kar moramo in med tem, kar si želimo. Sama si želim! več pisati na blogu, podkrepiti tekste s kakšno »srednje slabo« amatersko fotko. Tisti moralni imperativ, da to celo moram, je dolžnost do bralcev (o tem smo razglabljali ta konec tedna na srečanju slovenskih blogerjev, kjer so blogi z obrazi dobili nove dimenzije), ki si jo (kot dvojna urednica – trenutno dobra za revijo Jaz in slaba za svoj blog) nalagam kar sama. Ker če ti oče lepo pove, da tvoj fant vsak dan objavi nov in še po vrhu dober post, ti pa že teden dni nič, potem veš, da je napočil čas za moralnega mačka in … za nov post. Ampak … seveda pride beseda ampak. Dogaja se mi ogromno!!!, ogromno impulzov, zgodb, vzpodbud, ampak trenutno bolj skrbim za tekste mojih novinarjev, s čimer so povezani moji miselni procesi, ki pa jih ne smem deliti pred izdajo, vsakodnevno gledam in občudujem tuje, seveda nadpovprečne fotke in potem mi ostajajo le še teme, kot so danes objavljena raziskava o tem, da tretjina moških vara, o tem, da je bojda poljub nevaren za tiste, ki so alergični na arašide in podobno. Ne, o tem pa nočem pisat. Lahko pa napišem nekaj o tem, da je sreča povezana s srečanji. In če je sreča srečati dobre ljudi, potem imam srečo, da imam trenutno kar nekaj "srečnih" srečanj, tudi na delu … in to dobro dene v tednu, ko bom "zaprta" na uredništvu.
P.S. Ko ta post že tretjič preberem, vidim, da so me eni sami izgovori :-)

2006-10-10T23:40:00.000-07:00

Malo mešano na žaru o Barcolani

Po pravilih STA, Reutersa in drugih agencij je tale moj zapis - en dan po najmnožičnejši regati na svetu - že prava zgodovina. Ker sem jo po sedmih letih tokrat spremljala s kopnega, mi ostanejo le še nostalgična razmišljanja. Barcolano dobite tako, da pomešate ali 40 vozlov burje ali pa čisto bonaco, dodate Tržaški zaliv in na konču vse zabelite še z jadri skoraj 2000 jadrnic. Čista poezija na morju. Na konici te jadralske masovke so bili letos pred tradicionalno veliko drugo nedeljo v oktobru Novozelandci (kar dva 30-metrska mastodonta in njegova jadralska eminenca Russell Coutts). Eden od njih, Alfa Romeo 2, ki jo krmari multimiljarder Nevil Crichton z bleščečimi umetnimi zobmi, je regato ob koncu tudi dobil.
Barcolana je že dolgo zgodba o tem, kdo ima daljšega, pardon, daljšo. Vse ostalo je čista veselica. Na skorajda tri kilometra dolgi prividni štartni črti velja princip Darwina: tisti, ki je najmočnejši, se bo prebil v ospredje in imel najboljšo štartno pozicijo (ostali bodo na startu goljufali z motorji). Ta teorija v bonaci je odlična, predstavljajte pa si to v 40 vozlih. Tisti, ki pridejo na Barcolano jesti in piti na jadrnicah, jih ob ugodnih razmerah čaka nedeljska veselica, za druge je to pravi jadralski projekt. Začne se zagotovo sredi srede, ko bi znal striček Aladin že počasi napovedati, kakšna vetrovna poslastica čaka za vikend. Z nekaj letnimi izkušnjami osvojite tudi prvo pravilo na Barcolani: ne razmišljaj o pravilih, ker so za to, da se jih krši. In definitivno imejte na barki "najetega" klovna, ki bo pripravljen zdaj na enem, zdaj na drugem boku skakati in vas z bokobrani braniti pred tujimi napadalci in bližnjimi srečanji prve vrste. Nostalgično se tako letos spominjam zloma krmila, bonac, kjer so nas deklice pitali vsi okrog jadrajoči moški predstavniki, leta, ko smo na regati pobili milijone velikih meduz in je bilo jadranje zvočno pospremljeno s smrtnimi dejanji, pa vstajanj sredi noči, prihoda v marino, ko smo postavile najboljšo žensko uvsrtitev (skupno 13. mesto), ko so vsi vzklikali:"Bravo, pičke!!!". In da ne izpustim nepozabnega kričanja Aleša Smrekarja, ki je skorajda izgubil službo na Valu 202 s svojim legendarnim stavkom:"Trst je naš!". Kot da bi nasmihajoča se zmaga Maxi Mone, pardon Maxi Jene, poplačala izgubo Trsta. Kar se časti in slave tiče, bi se Italijani skorajda raje odrekli Trstu, kot izgubili Barcolano.

2006-10-04T22:05:00.000-07:00

Hočem že enkrat ozdravet!

Verjamem v red stvari na tem svetu, torej, če delaš dobro, ti bo to poplačano, in če so tvoja dejanja slaba, boš dobil slej ko prej svojo porcijo nazaj, včasih celo dvojno. Ampak tega pa ne štekam. Danes sem začela delati na uredništvu po dooolgem času. Odležala sem tisto neodležano angino (v času finiširanja Jaza), ki je šla na pljuča. Oskrbe in topline, tudi pasje, (ti dve stvari vedno delata čudeže :-)) je bilo v izobilju, antibiotiki naj bi delovali (čeprav jih je danes že konec), naredila sem vse, da bi mi bilo boljše, pa še ni dobro. Kar nočem si priznati, da potrebujem počitek, da je potrebno dneve tudi preležati s pulzom 35 na minuto, brez evforije in šibanja kretivnih misli. Zato vam toplo polagam na srce - če se v življenju kdaj počutite slabo, si dovolite, da ste slabo. Vsake toliko časa, ko nas življenje opomni, kako živimo, je potrebno sestopiti s tistega bežečega vlaka, na katerem se nam zdi, da je le malo možnosti izstopa. Ampak na tem svetu vse počaka in vsi smo nadomestljivi. Ko to spoznaš, je takoj vse lažje.

2006-10-02T20:42:00.000-07:00

Topli Pinov kotiček by očka

Moj "gostujoči foto bloger" je tokrat moj očka. Poslal mi je vrsto fotografij, a objavila bom sprva le eno, tisto iz Pinovega kotička, kjer so nastajale njegove knjižne mojstrovine.

2006-10-02T02:21:00.000-07:00

Stoletni striček Pino je odšel

Ko so nekoč Američani povprašali slavnega režiserja Krzysztofa Kieslowskega tipično vprašanje: "Kako ste?", je rekel: "Tako, tako". Dovolj je bilo, da je rekel "tako, tako", in takoj so bebavi Američani mislili, da se je zgodilo nekaj tragičnega. Kieslowski je spoznal, da nikoli ne smeš reči "tako, tako", reči moraš "dobro" ali "zelo dobro". "Najbolj optimistična stvar, ki jo lahko rečem, je: "Še vedno sem živ!". In tako je govoril tudi Pino Mlakar.
Vsakič, ko sem prestopila prag Mlakarjeve domačije, skrite čisto ob bregu reke Krke in položene s slamo, me je pričakal na tleh zapis "Pas de deux" - korak v dvoje. S svojo ženo Pio sta bila sinonim, da ljubezen lahko traja dlje kot en mesec, deset ali petdeset let ter da dve sorodni duši lahko skupaj delita ne samo življenjsko, temveč tudi umetniško, delovno pot. Bila sta pravi tandem.

Takrat še šolajoči se baletnik v Hamburgu je gospodično Pio Scholz, tudi baletko, povabil na jadranje po jezeru. Prav od tistega dogodka je bil veter poleg baletnih copatov njun zvesti spremljevalec. "Veš, Katja", me je nežno pobožal po obrazu, "če vetra ni na morju, moramo biti potrpežljivi. Takrat samo počiva v naših srcih in pride. In pri tebi čutim ta veter," mi je položil na srce. Po veliko jadranjih sem se vračala v njegovo leseno izbo pod slamo, šest let brez družbe odličnega študla, ki ga je pripravljala Pia. "Veš, pristali smo na Hvaru in potem so nas vrgli iz lokala na glavnem trgu, ker smo Slovenci nezaželeni," sem nekoč pripovedovala, on pa, svojim letom primerno in s podobo starega Jadrana, takšnega, kakršnega pozna - brez marin in lokalov - odvrne: "Čakaj malo, na katerem trgu v Hvaru, saj tam ni lokalov".
Pino je vedno poudarjal, da mora vsak človek zgraditi hišo za svojo ljubezen, posaditi drevo in imeti barko. S Pio sta bila tako ena prvih regatnih jadralcev na Jadranu. Plula sta vedno brez motorja in radijske postaje, še pri svojih osemdesetih, ko sta svojo leseno "puščico" Galeba (danes pred Pomorskih muzejem v Piranu) varno pripeljala od Pirana do Dubrovnika. Ko sta ga nekaj let kasneje podarila muzeju, sta se sklonjena od bolečin slovesa vsedla na kamnito bitvo v piranski marini, pobožala Galeba v slovo in zajokala. "Jadrnica je kot ženska. Izbereš jo z ljubeznijo in če ji boš to ljubezen dajal, ti jo bo s pridom vračala," je pripovedoval.
Ko so pred mesecem dni v "svetišče" Pie in Pina Mlakarja vdrli cigani in oropali hišo vpričo Pina, ki se ni mogel premakniti in je le nemo in nemočno gledal, kaj se dogaja, sem rekla, da je to človeško ponižanje največje vrste. Kmalu zatem, to soboto, je odšel tiho kot bonaca, a z vetrom v srcu. Nam je ta koreograf, baletnik in velik učitelj zapustil več kot 50 baletov, nešteto knjig, eno najlepših baletnih domačij in kar je najlepše - ure in ure skupnih pogovorov. Striček Pino, ko bom na svojem licu občutila veter, bom vedela, da si z nami. Mirno morje.

2006-09-27T14:02:00.000-07:00

Moj Ikea balkonček

Moj balkonček je središče topline doma in obenem vez z zunanjim svetom - z domišljijo, ki te lahko na njem z mislimi odpelje kamor želiš. Tam v soju sveč okušamo kulinarične in vinske dobrote, debatiramo, sprejemamo goste, podpiram(j)o tobačno industrijo, se pustimo božati soncu, »kopamo« se v različnih svetlobah, ki jih prinašajo deli dneva … Pogled na desno z mojega Ikea balkončka se lahko ustavi na sosednjih debelih mačkah, podobnim tigrom, in papigi, levo od nas mala čebljajoča Anuška z milnimi mehurčki in legendarni pes Gužva, ki ima srčni utrip le 35 na minuto (ima pač tako energijo :-)). Moj balkonček je prostor, kjer se puščajo problemi, kjer se rešuje svet in kjer je dovoljeno šimfati tudi čez hladilnike in urednike. Tako je majhen, da sva si lahko čisto blizu, obenem pa ravno prav velik, da se na njem ne razgubi najina toplina.

P.S.1:Njegova visokost, oče triptihov - Pubec je bil danes častni jutranji gost. Iskreno se mu opravičujem, da je ostal brez espresso kave :-)
P.S. 2: Slikica ni z mojega balkona :-) Gre za nagrajeni letošnji oglas v Cannesu.

2006-09-25T22:19:00.000-07:00

V znamenju rojstev

Pravkar z Iluzionistom - našim urednikom fotografije, oblikovalcem Nikom in urednikom oblikovanja Janijem Bavčerjem, vsi prijetno omamljeni od tiskarskih barv, prihajamo iz tiskarne, kjer smo preverjali printe revije Jaz. Seveda nas pričaka še nekaj šokov v obliki napak, ampak ob vseh popravkih je to le še kaplja v morje. Z novo, majhno super ekipo je to prva številka na samostojni poti, izpod "jarma" časnika Finance. Včasih se mi zdi, da kot urednica prav zato diham z dvojnimi pljuči. Šteje ekipa in nikoli plača!
Ustvarjanje revije je dolgotrajen kretivni proces in včasih ga primerjam celo z zanositvijo in rojstvom otroka, ko se vsi procesi, kot liki v Tetrisu, zložijo skupaj. Ko je revija stiskana, jo moraš pustiti od sebe, kot odraslega otroka na samostojno pot, in znova začeti ustvarjalni proces iz ničle. Dostikrat se prav zato hecam, da imam mesečno dva menstrualna ciklusa - eden je resnično moj, eden pa je revijin. In nikoli se še nista pokrila :-)
In ker imajo kretivni procesi pač svoje zakonitosti, je danes po delovnem vikendu, ki sta ga znala "omehčati" moja BU-ja, danes nastopila ustvarjalna jama. Tam nekje v globinah Postonjske jame sem se znašla utrujena, miselno prazna in ni še čas, da se lotim nove številke, novega kretivnega procesa.
Doma me je pričakal filmček mojega prvega nečaka - iz zavetja trebuščka moje sestre. S pomočjo tehnologije sem se čisto raztopila. Moje srce trenutno hitreje utripa, ker bije za enega malčka v trebuhu, enega kosmatinca in njegovega lastnika (vrstni red je zgolj naključen :-))

2006-09-22T04:44:00.000-07:00

Sanje pod soncem

Danes naša Ihi v Mariboru razstavlja s Sašom Vrabcem na retrospektivni razstavi Sodobna fotografija na Slovenskem. Tja gremo z busom kot šolarčki na končni izlet. In tudi veselimo se odhoda kot šolarčki. Za Zvezdico pa samo še tole: "Svoboda je zgolj priložnost postati boljši," je nekoč zapisal pisatelj Albert Camus. Jaz pravim, da sanje nikoli ne umrejo. Lepo je, da si svoje ujela!!!

2006-09-20T15:08:00.000-07:00

Planet za zadet

Trenutno sem na nekem drugem planetu. Zatorej moje energijske silnice odtekajo v drugo smer in ne na blog. Tale fotka je ravno prav odpiljena, da jo pripnem zraven. Naj vas tam dol na Zemlji nežno boža jesenski sonček.

2006-09-15T14:05:00.000-07:00

Po dežju pride ...

Malo (starega) sonca nikoli ne škodi.

2006-09-13T01:13:00.000-07:00

13. = 31

V mojem 30. letu je bilo nekaj vzponov ... padcev ... ampak ... premagala/i sem/smo skupaj vse ovire, zato ... danes adijo 30. leto in dobrodošlo 31. leto.
Življenje je lepo, če ga Živiš!

2006-09-10T17:29:00.000-07:00

Ronnnie ali Anuška, to je sedaj vprašanje?

Natanko pred 28 leti je mama pomivala tla svoje hiše, v dobrem namenu, saj so prihajali dnevi, ko bo mogoče potrebno na tri štiri zdaj pobrati vse in oddrveti v porodnišnico. Doma pa bi jo morala pričakati čista hiša. Na vseh štirih je vneto pomivala, ko je kar naenkrat dobila popadke. Ata sprva bodoče mame ni jemal resno, saj ga je motila pri ogledu formule 1. Bila je nedelja, prav taka, kot je danes. Pred 28 leti je bil Schumacher še deček, velika zvezda pa Ronnie Peterson. "Ali ne vidiš, da ne morem iti, ker je ravno na stezi umrl Ronnie," je oče še vedno prepričeval bodočo mamo. Popustil je le, ko mu je obljubila, da če bosta imela sina, mu bo ime Ronnie. Ampak Ronnie nikoli ni dobil svojega naslednika v Ronniju, temveč v moji prijateljici Anuški. Pa tudi formula ena je ne zanima, je namreč zavzeta navijačica nogometa.

2006-09-08T10:02:00.000-07:00

Za včerajšnjega predavatelja :-)

Psihološka študija profila profesionalnega fotografa ... na kratko.

2006-09-07T21:23:00.000-07:00

50% pleassure, 50 % joy

Štirinajst dni je, kar se zabave tiče, moje življenje prisililo, da spi minimalno. In ker telesu to nikakor ni všeč, mi je vrnilo s hudim prehladom. Sredi poletja razbolelo grlo, robčki so zahtevali svoj davek – rdeč, otečen nos, in malo vročine. Ampak mi se ne damo.Danes sem ravno na novi majčki opazila na listku napisano: 50% pleassure, 50 % joy, namesto recimo 100 % cotton. Super ideja.
Zjutraj začenjam s seminarjem o postavljanju ciljev v življenju. Odšla brez kakršnihkoli pričakovanj, končalo pa se je s predčasnim odhodom, z izgovorom, da me v prestolnici čaka tiskovka. Slušatelji smo odgovarjali na vprašanja z barvastimi listki, na katerih je pisalo da, ne in mogoče. Ob predavatelju so gorele lučke v obliki kamna, kot neke vrste znak duhovnosti, iz ozadja pa je iz malega tranzistorja prihajalo zdaj malo dalmatinske muzike, drugič malo klasike. »Sprostite se, sprostite«. Sodu je zbilo dejstvo, da je predavatelj konstantno razlagal (in podkrepljeval s primeri), da je merilo uspešnosti finančna uspešnost. Med množico je izzval gospo s srednjo šolo, ki je ustvarila 30 trgovin, bila s tem po njegovih merilih iber uspešna in obenem srečna. »Sami smo krivi, da ne najdemo svojega rudnika diamantov", je bila njegova glavna poanta. Kot da bi vsi želeli biti bogati, ekonomisti in kot da so le bogati uspešni. Katki seveda ni dalo miru in izzove predavatelja z zlatim prstanom s svetlečim kamenčkom na debato, ki se konča tako, da vem, da je čas za odhod. »No, Katja, imate prav. Naslednjič bom navedel tudi primer Toma Križnarja in Zvoneta Šeruge (to je bil njegov predlog, s katerim se ne strinjam, seveda, ker je znova brcnil v temo). "Nista finančno uspešna, ampak sta svobodna in sta tudi uspela«, je argumentiral.

Pa še primer, kako psihologija predalčka ljudi. Gospa psihologinja, z vodno frizurico, vsa blažena (sem že videla, kako vzgaja svoje otroke) poroča o tem, kaj si je njihova skupina-omizje zamislilo ob lastnostih, kot so svoboda, vznemirljivo življenje, lepota, družabnost, spolnost, šport, zdravje, denar, priznanje in sožitje z ljudmi. Odgovor je bil, da gre za tipičnega fotoreporterja, ki je površen, užitkar, ne želi biti omejen in ne rabi konstantnega objekta. Sledi aplavz vseh zbranih, razen Katke, seveda. »Prav je, da ploskamo. Največjo napako delamo otrokom, ko jih stalno grajamo«, so bile še zadnje predavateljeve besede.
Še dobro, da ljudje živimo različna življenja, da se taki, z enake miselne orbite, najdemo. Ker če ne bi bilo življenje, kjer smo po merilih družbe tisti, ki živimo po principu 50% pleassure, 50 % joy (tudi v službi, kjer uživamo v delu na polno), izgubljene duše, na tej kugli nekaj najbolj dolgočasnega.

2006-09-04T13:57:00.000-07:00

Poročni vikend na rdečem tepihu

Za gospo M in gospoda Copato, kot je sam rekel, da se bo v bodoče pisal.

P.S. S štirimi fotkami podiram tradicijo foto "triptihov" :-) Ali je to mogoče znak še hujše blogerske zasvojenosti ...

2006-08-31T04:21:00.000-07:00

Kje so naše barke?

Včerajšnji večer z dobro domačo papico :-) je bil posvečen povratku jadralske ekipe Adria 4ocean z regate Les Sables-Azori-Les Sables. Veselje ob snidenju nepopisno. Pripovedovanje sem spremljala z odprtimi očmi. Boljše kot večerni kino, saj se mi je ob domišljiji vse izrisovalo pred očmi. Še posebno ob napeti razlagi, kako so Ažota čakali na čolnu pred Les Sables d'Olone, ob zaključku druge etape iz Azorov, in niso vedeli, ali je četrti ali tretji. Ko so za trenutek mislili, da so šle stopničke po zlu, se je nad njih zgrnila gromka tišina, kar naenkrat pa je nepogrešljivi Jure, njun vremenolog, začel vpiti Pr-ovki: »Tretji smo, tretji smo!!!« Po prečkanju cilje črte se je Ažotu pridružil na barki in znova sta skupaj objeta vpila: »Tretji smo, tretji smo«, prijateljici pa so kar lile solze sreče. Še sedaj me sprelevi srh po celem telesu. Ažo (na Anini slikci na cilju) je tako kot prvi Slovenec stal na stopničkah najtežjih oceanskih solo regat z miniji (le 6,5 metra dolge jadrnice. Predstavljajte si, kot bi na oceanih jadrali v svoji domači banji :-)), kar pa velja za krono v jadranju. Kiki odličen sedmi med 70 jadralci.
»Užitek nekateri povezujejo z nezdravo hrano, seksom in prekrokanimi nočmi. Ampak isti pravi užitki so povezani s trenutki, ko presežeš samega sebe, ko presegaš meje, za katere sploh nisi vedel, da obstajajo. Siguren sem, da je sončni zahod za nekoga, ki je preplezal težko plezalno smer nekaj popolnoma drugega kot za nekoga, ki se je zbudil po pijanski noči. Čeprav oba gledata v isto sonce … Užitki, ki sva jih našla na oceanu, ioso običajni. Ko jih doživiš, šele razumeš, kako veličastni so in da takih ne moreš najti nikjer drugje,« lani Ažo zapiše v mailu iz Brazilije, po prejadranem Atlantiku na regati Mini Transat.

-V spomin na 31.8.2003: Prav tisti dan je pred Izolo prijatelj Ažo v orkanski tramontani izgubil jambor, mi pa smo na jadrnici Esimit na regati 100 milj Garde le nekaj metrov po cilju zaradi okvare krmila in orkanske tramontane, ki je potopila 21 jadrnic, jadralce pa so iskali s helikopterji in infrardečimi žarki, ker se je vse penilo, takole končali (+ porušili zid in hiško na dvorišču - fotkal pa sojadralec na trotla). Predstavljajte si, da ješ na dvorišču (tako, kot so lastniki te vile ob Gardi) in kar naenkrat nad sabo zagledaš jambor 20-metrske jadrnice :-) Naslednji dan, ko smo reševali barko, smo bebavo zrli v bonacasto gladino Garde, kot bi želela povedati, saj znam biti tudi mila.

-stanje morja 31.8. 2006: rahlo vzvalovano, maestral (NW) do 8 vozlov, sonček :-)

2006-08-29T16:12:00.000-07:00

Strast s tisočimi obrazi

Strast so v antiki zdravili kot bolezensko, celo obsedeno stanje. Še dobro, da smo leta 2006 :-) Te dni sem, tudi službeno, veliko izrekala to besedo. Navsezadnje revija JAZ govori o ljudeh s strastmi. In danes je za nami uspešen dan, ker smo začrtali nov slog naslovnice. Take, v katero verjamemo vsi in v kateri bo, verjamem, novi urednik fotografije lahko zasvetil v svoji pravi in polni luči. Pa ne povem kakšne, šlik korenček :-), bo treba počakat do konca septembra.
Čeprav najprej ob besedi strast pomislimo na ljubezensko in seksualno strast (včasih pride kar mimo na kolesu v stari Ljubljani), je strasti še veliko. Delujejo pa po zakonu narave: močnejši veter je, bolj bo močnemu ognju-strasti dal še večjo moč. Sama prisegam na to, da vse, kar počnemo v življenju, moramo početi s strastjo. Za to živimo, ker če ne smo le »prozorni« ljudje brez fluida, čisti pasivci. Bega me le to, da imajo strasti in odvisnosti isti možganski center, ne glede na to, kako se na zunaj razlikujejo.

2006-08-27T22:38:00.000-07:00

Večerne sence v Goriških Brdih

Večerne sence padajo na pot in mrak prihaja.
Les šumi. Počasi umirajo voda in listov glasi,
in že je mirno, mirno vsepovsod.
(Gradnikove besede v njegovi rojstni hiši v Medani)

"A lahko rajši tukaj avto pustim, ker ne bi šel še malo naprej. Veste, tale avto nima pogona na štiri kolesa in ne vem, če bom lahko zvečer, ko se vračava in bo rosa!!!:-) , speljal, " s press avtom Pubec z neverjetnim izgovorom o rosi vehementno dobi super parking plac v Medani. Ena pač znajo.
Najprej sva se s fotoaparatoma podila po Goriških Brdih - med trtami, iskala hribčke v oranžni barvi, preden se je sonce skrilo za oblake, reševala sem oljke, ki Pubecu niso šle v kompozicijo in jih je želel kar odstraniti ... Medana je te dni živela v znaku vina in poezije. V vasi je ob cesti v vetru plapolalo skoraj 280 potiskanih majic s poezijo, hajkuji, ki so nastajali v Brdih (zmagal je ta: "Ne sekiraj se, če uide norost. Pride druga"), cel dan so potekale gledališke ulične predstave, foto razstave, degustacije vin. Vaška atmosfera je bila fenomenalna. V družbi nadaljujemo v odtenku rdeče v kozarcih in na kamnitem vaškem dvorišču, osvetljenem z mavričnimi barvami. Svoje odtenke so barvam dodajali glasovi in tuji jeziki pesnikov, ki so nas uspešno zapeljavali z besedami. Neverjetno, kakšno magično moč ima izgovorjena beseda, še posebno, če je v odbiti bolgarščini, smešni "mediteranski" angleščini ali noro seksi britanski angleščini.

2006-08-26T13:12:00.000-07:00

V fazi hipoteze o vsebnosti vode

Počasi razvijam eno čudno teorijo o vsebnosti vode. V četrtek na dekliščini, kjer sem morala vse zbrano fotkat, sem večer preživela ob vodi in Coca coli, v petek zvečer na praznovanju prijateljičinega rojstnega dne, kjer sem bila zadolžena za razvažanje gostov, ob korenčkovem soku in vodi. In kaj se zgodi v soboto zjutraj, kar me spremeni v mumijo za skoraj sedem ur? Migrena. No, drugi zjutraj zaradi vina poročajo resda o mačku, ampak jaz bi temu raje rekla male muce :-) v primerjavi z mojo migreno. Zvečer greva pa na Dneve poezije in vina v Medano, če so mi že drugi plani (zaradi vode) v vodo padli, pa da vidimo, če teorija drži ...
In zraven seveda ena počitniška. Polna Luna in Limoncello, najboljša pijača, značilna za Sardinijo, Sicilijo in Toscano. Pijača iz limon, sladkorja, alkohola in ... seveda vode.

2006-08-21T09:15:00.000-07:00

Lenobe (z veliko začetnico) ni več

Lenoba ni bila kr ena barka. Bila je The Barka z The Posadko (karakterno fejst moška družbica, res mladi morski volkovi, ki so veeeeeliko svojega časa, denarja in pozornosti namenili Lenobi, no, da ne pozabim napisat, da so bili zadnja leta Vedno državni prvaki :-) Ko je kazalo, da bo lastnik prodal našo barčico, so me prijazno povabili, da smo skupaj harali po regatah. In imeli smo se nepozabno. Lenoba je doživela in preživela že marsikaj - viharje, pijavice, Katko za krmilom, ko smo nasedli (ampak, prosim, globinomer ni delal prav), lani na Barcolani v čez 30 vozlih zlom krmila in uspešno reševanje ... Ampak te dni pa ni preživela trka 13-metrske jahte, ki se je zabila vanjo (motornjakarji res ne poznajo pravil srečevanja na morju, brrrrr. Jadra imajo VEDNO PREDNOST!!! pa čeprav imate daljše, več denarja in nafte). Šel je trup, jambor, kobilica, skratka totalka. Policija jih je takoj zvlekla na kopno. Hudo ranjena Lenoba tako ne boveč predla od ugodja pod novim temno modrim genakerjem (mmmmm v krmo) in na njej se več ne bodo mogle spletati vezi, ki jih lahko splete le morje.

P.S. Gob na Gorenjskem ŠE ni, veter pa je. Takole sta se v nedeljo igrali dve Urški - ena, ki je bila to le en teden, in ena (na počitnicah), ki je to že devet let. Fotkal pa ata.