Sveta trojica željna vetra

Vetra pri nas trenutno ni, torej nam ostane le eno – ga iskati in najti. Nekdo tam zgoraj nam je namenil le dve in pol uri termičnega vetra, še malo polomljene opreme, zato pa sta zraven »svete trojice« parkirala dva italijanska srfača, uf… Odprava se je po lokalnih cestah spretno izognila vsem zastojem pri izhodih na italijanskih avtocestah za obmorska letovišča (Lignano …), se vmes malo zgubila, bila spet na pravi poti in tako našla svoje jezero Lago Santa Croce (http://www.meteosurf.it/stazionemeteo.php?idstazione=5), le 70 km od Cortine d'Ampezzo. Sredi Dolomitov pravi biser s termičnim vetrom. Za kitarje vhod s peščene plaže, za srfače na vzhodni strani jezera z manjših plaž. Zadevica, kot sta nam »naša soseda«, ki tja iz Padove (150 km stran) zahajata vsak vikend, deluje predvsem februarja, marca (si predstavljate, da greste v Dolomite s smučkami in srfaško opremo :-)) in do konca maja, ko začne iz čiste nule pihati okoli poldneva, poleti pa je termični veter bolj šibak. Italijanski lepotci so bili ob poldnevu že rahlo nestrpni, saj ni kazalo, da se bo gladina Lago Santa Croce razburkala. In se je ob pol dveh... Ga ni lepšega trenutka, ko vsi pripravljeni, željni vetra na gladini zagledamo z leve rahlo kodranje gladine, ki se širi, širi, širi, veter občutiš na svojem telesu in sledi skupinsko skakanje pripravljanja robe. Na novi, majhni, majhni deski se mi zdi, kot da nič ne znam, da je ves vložen trud na večji deski izgubljen. Šport in srfarija sta res neverjetni in svojstveni stvarci – sta kot visoooke stopnice, na katerih veliko vlagaš, po njih stopaš počasi, vsaka posebej pa ti ponuja neverjetne užitke. Tetka narava, hvala ti za ta poligon!
Če kdo pravi, da na koncu tunela (življenjskega, športnega ali tistega pred Trstom :-)) ni luči, se moti. »Never give up. No one know what's going to happen next«, me je naučil lev v Čarovniku iz Oza.