Kino na prostem

Ob leseni hišici ob gozdu se je čez vikend odvijal kino na prostem. Na bližnjem hribu so postavljali dve novi bakreni kupoli. Veliiiiiiiki, da ju ne pozabim opisati. No, saj na ta bližnji hribček sem šla (s fotičem, a brez kartice), potem pa se mi ob kroničnem lenitisu, ki ga imam te dni, ni dalo še enkrat. Pa smo si postavili kar kino na prostem in od daleč opazovali (v čisto pomanjšani verziji)- množico Gorenjcev, ki so se zbrali okoli cerkvice, kjer so nekoč snemali vse ljubezenske prizore Cvetja v jeseni, in delavce, ki so hodili na norih višinah. Z visokim žerjavom su ju le v nekaj urah namestili na zvonika. In kot se spodobi, so začeli po zasluženem delu kaj kmalu potrkovati po zvonovih in rajati. Tudi moja mami si je pred hišico privoščila letni kino ... Takoj sem se spomnila na družinska potepanja po otokih, kjer smo vsak večer namesto kina gledali turiste, ki so se izkrcavali iz trajektov, mi pa smo jih opazovali kot deveto čudo. Za otroke je bil to dogodek dneva, ob katerem smo obvezno lizali svoje sladolede.
Medtem ko je Ažo prvič prevzel vodstvo na regati Les Sables-Les Acores-Les Sables (v ponedeljek je padel na 7. mesto IN DANES ZNOVA VODI!!!), smo dobili še novo, najsodobnejšo članico "gorenjske mornarice". Tradicija, ko sem na hiški začela s "ta malimi" delati ladjice najprej iz papirja, kasneje kartona in lesu, se nadaljuje. Veter Poljanske doline se je na trati pridno igral z jadri iz starih rjuh.
Ažota in Kikija je v noči na torek čakal odločilni trenutek, saj je nad Biskaj prihajala hladna fronta. Že v torek zjutraj je bilo jasno, da je s potjo na SZ potegnil boljšo taktično odločitev. Kiki 17. v smeri proti JZ. Pa sta vsaj na vodi porušila mit o "two unseparable Slovenes", kot ju opisujejo v medijih.