Stoletni striček Pino je odšel

Ko so nekoč Američani povprašali slavnega režiserja Krzysztofa Kieslowskega tipično vprašanje: "Kako ste?", je rekel: "Tako, tako". Dovolj je bilo, da je rekel "tako, tako", in takoj so bebavi Američani mislili, da se je zgodilo nekaj tragičnega. Kieslowski je spoznal, da nikoli ne smeš reči "tako, tako", reči moraš "dobro" ali "zelo dobro". "Najbolj optimistična stvar, ki jo lahko rečem, je: "Še vedno sem živ!". In tako je govoril tudi Pino Mlakar.
Vsakič, ko sem prestopila prag Mlakarjeve domačije, skrite čisto ob bregu reke Krke in položene s slamo, me je pričakal na tleh zapis "Pas de deux" - korak v dvoje. S svojo ženo Pio sta bila sinonim, da ljubezen lahko traja dlje kot en mesec, deset ali petdeset let ter da dve sorodni duši lahko skupaj delita ne samo življenjsko, temveč tudi umetniško, delovno pot. Bila sta pravi tandem.

Takrat še šolajoči se baletnik v Hamburgu je gospodično Pio Scholz, tudi baletko, povabil na jadranje po jezeru. Prav od tistega dogodka je bil veter poleg baletnih copatov njun zvesti spremljevalec. "Veš, Katja", me je nežno pobožal po obrazu, "če vetra ni na morju, moramo biti potrpežljivi. Takrat samo počiva v naših srcih in pride. In pri tebi čutim ta veter," mi je položil na srce. Po veliko jadranjih sem se vračala v njegovo leseno izbo pod slamo, šest let brez družbe odličnega študla, ki ga je pripravljala Pia. "Veš, pristali smo na Hvaru in potem so nas vrgli iz lokala na glavnem trgu, ker smo Slovenci nezaželeni," sem nekoč pripovedovala, on pa, svojim letom primerno in s podobo starega Jadrana, takšnega, kakršnega pozna - brez marin in lokalov - odvrne: "Čakaj malo, na katerem trgu v Hvaru, saj tam ni lokalov".
Pino je vedno poudarjal, da mora vsak človek zgraditi hišo za svojo ljubezen, posaditi drevo in imeti barko. S Pio sta bila tako ena prvih regatnih jadralcev na Jadranu. Plula sta vedno brez motorja in radijske postaje, še pri svojih osemdesetih, ko sta svojo leseno "puščico" Galeba (danes pred Pomorskih muzejem v Piranu) varno pripeljala od Pirana do Dubrovnika. Ko sta ga nekaj let kasneje podarila muzeju, sta se sklonjena od bolečin slovesa vsedla na kamnito bitvo v piranski marini, pobožala Galeba v slovo in zajokala. "Jadrnica je kot ženska. Izbereš jo z ljubeznijo in če ji boš to ljubezen dajal, ti jo bo s pridom vračala," je pripovedoval.
Ko so pred mesecem dni v "svetišče" Pie in Pina Mlakarja vdrli cigani in oropali hišo vpričo Pina, ki se ni mogel premakniti in je le nemo in nemočno gledal, kaj se dogaja, sem rekla, da je to človeško ponižanje največje vrste. Kmalu zatem, to soboto, je odšel tiho kot bonaca, a z vetrom v srcu. Nam je ta koreograf, baletnik in velik učitelj zapustil več kot 50 baletov, nešteto knjig, eno najlepših baletnih domačij in kar je najlepše - ure in ure skupnih pogovorov. Striček Pino, ko bom na svojem licu občutila veter, bom vedela, da si z nami. Mirno morje.