50% pleassure, 50 % joy

Štirinajst dni je, kar se zabave tiče, moje življenje prisililo, da spi minimalno. In ker telesu to nikakor ni všeč, mi je vrnilo s hudim prehladom. Sredi poletja razbolelo grlo, robčki so zahtevali svoj davek – rdeč, otečen nos, in malo vročine. Ampak mi se ne damo.Danes sem ravno na novi majčki opazila na listku napisano: 50% pleassure, 50 % joy, namesto recimo 100 % cotton. Super ideja.
Zjutraj začenjam s seminarjem o postavljanju ciljev v življenju. Odšla brez kakršnihkoli pričakovanj, končalo pa se je s predčasnim odhodom, z izgovorom, da me v prestolnici čaka tiskovka. Slušatelji smo odgovarjali na vprašanja z barvastimi listki, na katerih je pisalo da, ne in mogoče. Ob predavatelju so gorele lučke v obliki kamna, kot neke vrste znak duhovnosti, iz ozadja pa je iz malega tranzistorja prihajalo zdaj malo dalmatinske muzike, drugič malo klasike. »Sprostite se, sprostite«. Sodu je zbilo dejstvo, da je predavatelj konstantno razlagal (in podkrepljeval s primeri), da je merilo uspešnosti finančna uspešnost. Med množico je izzval gospo s srednjo šolo, ki je ustvarila 30 trgovin, bila s tem po njegovih merilih iber uspešna in obenem srečna. »Sami smo krivi, da ne najdemo svojega rudnika diamantov", je bila njegova glavna poanta. Kot da bi vsi želeli biti bogati, ekonomisti in kot da so le bogati uspešni. Katki seveda ni dalo miru in izzove predavatelja z zlatim prstanom s svetlečim kamenčkom na debato, ki se konča tako, da vem, da je čas za odhod. »No, Katja, imate prav. Naslednjič bom navedel tudi primer Toma Križnarja in Zvoneta Šeruge (to je bil njegov predlog, s katerim se ne strinjam, seveda, ker je znova brcnil v temo). "Nista finančno uspešna, ampak sta svobodna in sta tudi uspela«, je argumentiral.

Pa še primer, kako psihologija predalčka ljudi. Gospa psihologinja, z vodno frizurico, vsa blažena (sem že videla, kako vzgaja svoje otroke) poroča o tem, kaj si je njihova skupina-omizje zamislilo ob lastnostih, kot so svoboda, vznemirljivo življenje, lepota, družabnost, spolnost, šport, zdravje, denar, priznanje in sožitje z ljudmi. Odgovor je bil, da gre za tipičnega fotoreporterja, ki je površen, užitkar, ne želi biti omejen in ne rabi konstantnega objekta. Sledi aplavz vseh zbranih, razen Katke, seveda. »Prav je, da ploskamo. Največjo napako delamo otrokom, ko jih stalno grajamo«, so bile še zadnje predavateljeve besede.
Še dobro, da ljudje živimo različna življenja, da se taki, z enake miselne orbite, najdemo. Ker če ne bi bilo življenje, kjer smo po merilih družbe tisti, ki živimo po principu 50% pleassure, 50 % joy (tudi v službi, kjer uživamo v delu na polno), izgubljene duše, na tej kugli nekaj najbolj dolgočasnega.