Večerne sence v Goriških Brdih

Večerne sence padajo na pot in mrak prihaja.
Les šumi. Počasi umirajo voda in listov glasi,
in že je mirno, mirno vsepovsod.
(Gradnikove besede v njegovi rojstni hiši v Medani)

"A lahko rajši tukaj avto pustim, ker ne bi šel še malo naprej. Veste, tale avto nima pogona na štiri kolesa in ne vem, če bom lahko zvečer, ko se vračava in bo rosa!!!:-) , speljal, " s press avtom Pubec z neverjetnim izgovorom o rosi vehementno dobi super parking plac v Medani. Ena pač znajo.
Najprej sva se s fotoaparatoma podila po Goriških Brdih - med trtami, iskala hribčke v oranžni barvi, preden se je sonce skrilo za oblake, reševala sem oljke, ki Pubecu niso šle v kompozicijo in jih je želel kar odstraniti ... Medana je te dni živela v znaku vina in poezije. V vasi je ob cesti v vetru plapolalo skoraj 280 potiskanih majic s poezijo, hajkuji, ki so nastajali v Brdih (zmagal je ta: "Ne sekiraj se, če uide norost. Pride druga"), cel dan so potekale gledališke ulične predstave, foto razstave, degustacije vin. Vaška atmosfera je bila fenomenalna. V družbi nadaljujemo v odtenku rdeče v kozarcih in na kamnitem vaškem dvorišču, osvetljenem z mavričnimi barvami. Svoje odtenke so barvam dodajali glasovi in tuji jeziki pesnikov, ki so nas uspešno zapeljavali z besedami. Neverjetno, kakšno magično moč ima izgovorjena beseda, še posebno, če je v odbiti bolgarščini, smešni "mediteranski" angleščini ali noro seksi britanski angleščini.