Prijateljici gresta na jug

Včeraj se je začel v Novem mestu festival dokumentarne fotografije Fotopub 2006. Amaterka (Morska deklica) je zatorej povabila profesionalko, da jo skupaj mahneta na jug, najprej na predavanje Paula Lowea Vplivna priča. V dobri uri bolj nametane predstavitve, polne citatov fotografov in primerov, predvsem vojne fotografije, se je Lowe, sicer vodja magistrskega študija fotožurnalizma na London College of Communication, dobrih šest let član agencije Magnum, da o prestižnih nagradah tu na blogu, kjer ne bi bilo dovolj prostora, niti ne govorimo, ukvarjal z dilemo med estetiko in etiko fotografije.
V debati, ki je sledila, je profesionalki najbolj stopila na živce gospodična, ki je razvijala idejo o tem, kako so novinarji in fotografi krivi sami, ker iz vojn prinašajo samo grozne posnetke. »Morali bi iznajti nove poti prikazovanja vojne, da bi videli tudi kaj lepega …«, je bila njena teorija. »Kaj lepega??!!!« se takoj spogledava s profesionalko, saj to je ja vojna. A naj prosimo mamo, da doji svojega otroka pred mrtvim vojakom, al kaj? »Jo že vidim, vso razneženo, kako fotka makro, bjah«, so bili komentarji profesionalke. Pogled in koncetracija pa nama je bolj uhajala na predavatelja levo – Patricka Sutherlanda. Slednji gospod, med drugim dobitnik nagrade World Press Photo za fotografije o intenzivnem kmetijstvu, je izžareval neverjetno energijo in vpogled v našo debato. Menim, da vloga vojnega fotoreporterja tako in tako ni, da bi moraliziral s svojimi fotkami ali si celo domišljal, da bodo ljudje ob pogledu na njih bili pripravljeni zaustaviti vojno. Čeprav, kot pravi Lowe, se ti ob grozotah, ki se kopičijo in jih ne želiš nobenemu, nabira tudi negativen odnos do fotografiranja le-tega. Vloga tovrstnega fotografiranja je tako in tako bolj v dokumentiranju, s katerim se vsaj poskušamo truditi razumeti te grozote. Ali kot bi rekel Borut Peterlin: «Fotografija je jezik, tako kot angleščina, le da se včasih, sploh v vojnah, lažje govori s fotografijo«. Priznajmo si, da smo lačni emocij (čeprav nas velika količina le-teh že dela apatične) in da si tega želimo tudi pri vojni fotografiji. Noben urednik ne bo kupil fotografije, ki prikazuje lepo ulico, če pa bo le-ta zrušena in bo prikazovala še človeško tragedijo, bo fotograf ali novinar vedel, da ima zgodbo. »Somebody's else tragedy is not the same of your own«, to drži. Svet sam je že neobjektiven in ne vem, zakaj bi morala biti objektivna tudi vojna fotografija, ki je tako in tako govorica subjektivne interpretacije. No, mi smo Fotopub nadaljevali v nori družbi na svoj, cenzuriran način …