Lastni magnetni sever

Pa sem nazaj čez sedem morij in sedem gora ... Ne da bi si to zabičala pred odhodom, a vsakič znova ugotavljam, da na potovanjih kompas moje radovednosti sledi le svojemu lastnemu magnetnemu severu. Ne odkrivam novih dejstev, ne sledim tistim, ki so v vodnikih postavili pravila, kaj je pomembno, kot neke vrste neizpodbitne resnice, kaj je vredno ogleda in kaj moramo nekje izpustiti. Na potovanjih, tudi bolj športno obarvanih, kot je bil ta, veliko vlagam in zbiram (jim tudi sledim) impulze, informacije, ki jih sprejema moje telo (tokrat iz zraka-vetra, jadra in morske gladine skozi kljuko trapeza, svoje roke - prav zato mi trenutno Kristusova poza najbolj ustreza :-)) - in stopala. Zbiram tudi misli, ki se rojevajo v glavi ("Potovanja so porodne babice naših misli", je rekel Alain De Botton v knjigi The Art of Travel) in mi žlahtnijo življenje, in utrinke, ki se jih učim zaznavati in zapisovati s fotoaparatom. Lepo si je vsak trenutek dneva narediti po svoje, v sožitju z naravo. Lepo je zaspati nekje pod zvezdami, ko se ti pred očmi prikazujejo obrati, telo pa kot bi bilo še vedno nekje z desko na dihajoči morski gladini. P.S. Takole (z rumenim jadrom) dela jibe v skoraj 30 vozlih vetra On.