Bolj verjetno črni medved na steni kot zakon v roki

"Je vaša stena dovolj velika za medvedovo trofejo?" mi je najprej padlo v oči na prospektu Lov na Novi Funlandiji. Da o mojem izrazu na obrazu ob tej ugotovitvi niti ne govorim. Zgodba s prospekta o 350-kilogramskih črnih medvedih, bojda največjih na svetu, se seveda nadaljuje: "Možnost, da ga ujamete na Novi Funlandiji je 85-odstotna. Torej več, kot je verjetnost, da bo vaš zakon preživel". In kakšen obraz sem nardila šele potem?
To je bila neke vrste prva popotnica v divjino prečudovite države, če ne odštejem še vrste propektov z naslovi, kot so: Ste v deželi črnega medveda, Ukrepi in ravnanja ob srečanju s črnim medvedom, Nacionalni parki-srečanja s črnim medvedom in podobno. Bila sva "pridna", upoštevala vse nasvete pri šotorenju, kurjenju ognjev, shranjevanju hrane ... "Miš, dej mi kej povej. Sva že dolgo tiho," so bile moje konstantne prošnje na hribovskih turah ali trekingih (ker so medvedi bojda na pol gluhi in je priporočljivo veliko govoriti in peti na glas, vonjajo pa ne vem kolikokrat bolje od človeka) skozi mistične, z losi požrte gozdove, kjer je na močvirnatih predelih na tleh kar mrgolelo veliiikih živalskih odtisov, tudi medvedovih. Svežih, seveda. In cel dan ne srečaš žive duše, sveda človeške. Šele takrat sem uvidela, da mi ogled kultnega Herzogovega filma Človek grizli na Festivalu dokumentarnega filma ni nič kaj preveč koristil. V tem slabem mesecu so na Discovery channel moji starši pridno spremljali (čisto po naključju na sporedu) dokumentarce o kanadskih medvedih in smrtnih žrtvah. In ko sva zapuščala Kanado, sva šele videla čisto svež, veliiik članek o napadu medveda, ki se mu je nek gozdar uprl kar z nožem. Kot najbolj brezvezen dokaz o nečem imaginarnem, kar je zraslo v moji glavi.
Na "bear spray", za katerega Kanadčani pridno promovirajo, da je najboljši pri obrambi (navodila: medvedu ga poškropiš v oči) sem nasedla (beri: po nakupu je bil vedno v nahrbtniku), čeprav česa tako absurdnega še nisem videla. Tolažim se z dejstvom, da vsi ukrepi, kako ravnati ob srečanju s črnim medvedom, niso naučeni zaman :-) - v okolici Ribnice jih je veliko, na Kamčatki pa tudi. In takrat ti obljubim, da jih boš ujel tudi s fotičem :-) Vsi so ga namreč v Kanadi ob pogledu na najin velik foto ruzak vztrajno spraševali:" A pa ste ga uspeli fotkati?" In vedno sem jaz zelo hitro PR-ovsko odgovorila, še preden je revež sploh uspel odpreti usta: "Zanj na žalost ne, zame pa na srečo ne" :-)

P.S. Pretiravanja v zgodbi so dovoljena in zaželena :-)