Predvidljivi planet Ikea

Obožujem Ikeo, ker je tako predvidljiva. Vedno isto vznemirjenje večer prej, neko čudno pričakovanje vedno istih Ikeinih hrenovk. Pot do tja, vse znano. Isti "pit stopi", enaki sendviči, kave, isti izvoz za Graz kot že nevem kolikokrat prej. In v stavbi vse isto. Vzameš tisti mali svinčnik, dva papirnata metra, ker nikoli ne veš, v kateri veeeeliki rumeni ali modri vrečki se bo zgubil (tako kot katalog le za ogled, ki se vedno na koncu znajde doma:-). In potem samo še kode: 2, 25-trikrat; 1,08-dvakrat ... , ki jih vpisuješ v znane razpredelnice. Pax, Vikka, Curry, Amon, Faktum, Bitnik ... Znana tale imena, kajne?

Na Planetu Ikea čas malo drugače teče. Po nekaj urah, ki jih imaš na voljo, in se sicer sprva zdijo kot cela večnost, se nazadnje 15 minut do zaprtja vlečeš še pri zadnjem iskanju med visoookimi pulti. Prav tam, kjer običajno misliš, da boš odrešen muk, ko boš končno našel kodo in tisti velikanski zavitek vrgel na svoj voziček, vsakič znova ugotavljaš, da pol stvari na tvojem spisku kod na teh pultih sploh ni. In v tem je trik Ikee. Da moraš vsakič znova na ta planet, po katerega obisku moraš obvezno počivati vsaj še en dan.