Mariza - ko angeli obstajajo

Bil je topel sobotni večer. Večer toplega presenečenja, ki je v moje naročje dobesedno padlo iz ščitnika za sonce v njegovem avtu, v katerega je sijalo toplo sonce :-) V platneno streho Križank se je ujemal vetrič iz nevihtnih oblakov. Prihajal in odhajal je kot refuli na vodi - zdaj ga vidiš, zdaj ga imaš v jadrih in zdaj lahko ponovno zategnemo jadra ... Prihajal je kot spreminjajoča razpoloženja, ki jih je karizmatično v naše žile vnašala Mariza - nova kraljica fada, kot ji pravijo. Fado kdaj tako tipično nostalgičen, žalosten, pa čeprav nismo razumeli niti besede portugalsko, a so njen glas in ženstvene kretnje, ki jih je vlekla v soju luči, povedali vse. Z njo smo v mislih čustvovali nad izgubljenimi ljubeznimi, nad starim duhom Portugalske in se podzavestno še bolj privijali k svojim najdražjim. Kaj kmalu smo poplesavali, kot njeni elegantni boki, ob ritmih pesmi, ki se z neverjetnim optimizmom spominja njene babice. Njena graciozna statua je pol afriška in pol portugalska, pokaže na svoje telo in ga razdeli na polovico. Na odru se premika kot gazela. Redke so ženske, pri katerih se izjemna prezenca v glasu in stasu v istem trenutku združi z neizmerno karizmo. In redki so večeri, ko ti je to dano videti in slišati.