Ko bom velik, bom živel v Photoshopu

Takole, kot piše v naslovu, pravi Vid, "zato ker tam živijo sami lepi in mladi". Vsako potovanje ali bolj raziskovalni/športni vikend se je nekoč zaključil pri Klemencu, v njegovem Dia studiu. Ob tisti veliki osvetljeni mizi si, kot se za amaterja spodobi, trikrat vdihnil, preden si jih razgrnil in dočakal svojo usodo. Potovanje se je zaključilo šele v tistem trenutku, ko si si oddahnil (kdaj pa tudi ne :-)) ob pregledu narejenega in ne ko si prišel domov čez svoj prag. Seveda je bil obisk Klemenca in s tem pregled dijasov največji odstotek za ne/zadovoljstvo s potovanjem. Ker je bilo dobro potovanje=dobre fotografije.
Ko so mi nekoč s poti - jadralskega potepanja po Atlantiku - nekje ob francoski oblali ukradli še vse dokumente, bančne kartice, analogni fotoaparat - Nikonov F70 in čez 40 dia filmov, se mi je sesul svet (no, kradljivec mi je ponoči na mizici ob oknu le pustil železniško karto do doma). Pa ne zaradi fotoaparata in objektivov, ampak zaradi tistega slednjega. Ker enostavno zaradi zgubljenih diasov tistega potovanja, kot da ni bilo.
Sedaj se potovanje konča za svojim domačim računalnikom. In sploh ne v trenutku, ko preneseš fotografije s tistih mnogo kartic, ampak potem, ko se (no, to zna pri nas doma nekdo definitivno za mnoooogo odstotkov bolje :-)) začne obdelava v Photoshopu. Če tudi samo tisti osnovni popravki, ki me jih uči tisti z mnogo odstotki bolje in s katerim se strinjam, da s Photoshopom ne moreš popravljati "avta", ki se ga ne da popraviti. "Ampak dogajalo pa se jim je, ko so ustvarjali Photoshop," dodaja.
In tako pred nekaj časa berem v Objektivu izjavo Steva Kruteka, profesorja fotografije na univerzi v Montani, ki pravi: "Fotografski film je vedno uganka; nikoli ne veš, kaj te čaka. Včasih razočaranje, včasih lepo presenečenje". In pogrešam to ščemenje ob Klemenčevi mizi.
P.S. Ta fotka je nastala pod enim čisto posebnim drevesom in jo sedaj, ko sem na bolniški, jemljem iz arhiva.