Malo mešano na žaru o Barcolani

Po pravilih STA, Reutersa in drugih agencij je tale moj zapis - en dan po najmnožičnejši regati na svetu - že prava zgodovina. Ker sem jo po sedmih letih tokrat spremljala s kopnega, mi ostanejo le še nostalgična razmišljanja. Barcolano dobite tako, da pomešate ali 40 vozlov burje ali pa čisto bonaco, dodate Tržaški zaliv in na konču vse zabelite še z jadri skoraj 2000 jadrnic. Čista poezija na morju. Na konici te jadralske masovke so bili letos pred tradicionalno veliko drugo nedeljo v oktobru Novozelandci (kar dva 30-metrska mastodonta in njegova jadralska eminenca Russell Coutts). Eden od njih, Alfa Romeo 2, ki jo krmari multimiljarder Nevil Crichton z bleščečimi umetnimi zobmi, je regato ob koncu tudi dobil.
Barcolana je že dolgo zgodba o tem, kdo ima daljšega, pardon, daljšo. Vse ostalo je čista veselica. Na skorajda tri kilometra dolgi prividni štartni črti velja princip Darwina: tisti, ki je najmočnejši, se bo prebil v ospredje in imel najboljšo štartno pozicijo (ostali bodo na startu goljufali z motorji). Ta teorija v bonaci je odlična, predstavljajte pa si to v 40 vozlih. Tisti, ki pridejo na Barcolano jesti in piti na jadrnicah, jih ob ugodnih razmerah čaka nedeljska veselica, za druge je to pravi jadralski projekt. Začne se zagotovo sredi srede, ko bi znal striček Aladin že počasi napovedati, kakšna vetrovna poslastica čaka za vikend. Z nekaj letnimi izkušnjami osvojite tudi prvo pravilo na Barcolani: ne razmišljaj o pravilih, ker so za to, da se jih krši. In definitivno imejte na barki "najetega" klovna, ki bo pripravljen zdaj na enem, zdaj na drugem boku skakati in vas z bokobrani braniti pred tujimi napadalci in bližnjimi srečanji prve vrste. Nostalgično se tako letos spominjam zloma krmila, bonac, kjer so nas deklice pitali vsi okrog jadrajoči moški predstavniki, leta, ko smo na regati pobili milijone velikih meduz in je bilo jadranje zvočno pospremljeno s smrtnimi dejanji, pa vstajanj sredi noči, prihoda v marino, ko smo postavile najboljšo žensko uvsrtitev (skupno 13. mesto), ko so vsi vzklikali:"Bravo, pičke!!!". In da ne izpustim nepozabnega kričanja Aleša Smrekarja, ki je skorajda izgubil službo na Valu 202 s svojim legendarnim stavkom:"Trst je naš!". Kot da bi nasmihajoča se zmaga Maxi Mone, pardon Maxi Jene, poplačala izgubo Trsta. Kar se časti in slave tiče, bi se Italijani skorajda raje odrekli Trstu, kot izgubili Barcolano.