Sreča so srečanja z dobrimi ljudmi

V življenju smo razpeti med tem, kar moramo in med tem, kar si želimo. Sama si želim! več pisati na blogu, podkrepiti tekste s kakšno »srednje slabo« amatersko fotko. Tisti moralni imperativ, da to celo moram, je dolžnost do bralcev (o tem smo razglabljali ta konec tedna na srečanju slovenskih blogerjev, kjer so blogi z obrazi dobili nove dimenzije), ki si jo (kot dvojna urednica – trenutno dobra za revijo Jaz in slaba za svoj blog) nalagam kar sama. Ker če ti oče lepo pove, da tvoj fant vsak dan objavi nov in še po vrhu dober post, ti pa že teden dni nič, potem veš, da je napočil čas za moralnega mačka in … za nov post. Ampak … seveda pride beseda ampak. Dogaja se mi ogromno!!!, ogromno impulzov, zgodb, vzpodbud, ampak trenutno bolj skrbim za tekste mojih novinarjev, s čimer so povezani moji miselni procesi, ki pa jih ne smem deliti pred izdajo, vsakodnevno gledam in občudujem tuje, seveda nadpovprečne fotke in potem mi ostajajo le še teme, kot so danes objavljena raziskava o tem, da tretjina moških vara, o tem, da je bojda poljub nevaren za tiste, ki so alergični na arašide in podobno. Ne, o tem pa nočem pisat. Lahko pa napišem nekaj o tem, da je sreča povezana s srečanji. In če je sreča srečati dobre ljudi, potem imam srečo, da imam trenutno kar nekaj "srečnih" srečanj, tudi na delu … in to dobro dene v tednu, ko bom "zaprta" na uredništvu.
P.S. Ko ta post že tretjič preberem, vidim, da so me eni sami izgovori :-)