Iskanje dela je delo ali nič ni za ziher

Beseda ne-zaposlen (ali brez-poselen) v današnjih časih skorajda ne zdrži več. Iskanje dela in s tem obveznosti do sebe (ker bi rad delal, izkoristil svoje potenciale in koncu koncev tudi preživel) in do te rigidne inštitucije, ki se ji reče Zavod za zaposlovanje, je več kot polovični delovnik. Ste kdaj pomislili, kako bi napisali nekaj stavkov o sebi? Saj tisti fakti v vašem CV-ju še gredo od rok, kljub temu, da vas vsakič znova preseneti, da je to vaše življenje, ki je na papirju (ali računalniku), ampak pisanje o tem, kaj vse delodajalcu ponujaš, ker si itak in samo ti najboljši in sploh in oh, kaj boš naredil, ko prideš k njim. Pisanje kot moj poklic, a o sebi je zelo težko napisati kaj objektivnega.
Objektiven si lahko le pri križkih, ki jih talaš po nešteto papirjih formularjev Zavoda za zaposlovanje in se odločaš med desetimi možnostmi. Tudi o tem, kaj si in kaj bi rad bil (čeprav te tam poskušajo včasih prepričati tudi v kaj drugega). Udeležuješ se kvazi seminarjev, kjer te ne naučijo nič (niti spodobnega pisanja CV-ja), obvestijo te, da država še ne izvaja t.i. aktivnih ukrepov zaposlovanjaa, povedo pa ti vse tvoje dolžnosti (tudi to, da moraš biti tri ure na dan dosegljiv na nekem naslovu in da "dopust", vsaj do prve polovice leta iskanja službe, odpade). V opis dela delovnika "nezaposlene" osebe sodi tudi preizkušanje trdnosti svojih živcev, vmes požiranje marsičesa, tudi svojega ponosa, iskanje poroka, ki ti jamči finančno, da imaš v tem času lahko naročnino na Mobitel in še in še. In vsakič znova se zaveš, kako danes nič več ni "za zifer". In čeprav v delovne obveznosti "brezposelne" osebe ne sodijo gorske ture, smo so mi privoščili eno čisto zimsko na Snežnik.