Ne bodi kot drugi in prvi e-roman iz domače blogosfere

Pred leti sem v Ljubljani srečevala plakate Loeseja, kjer me je vztrajno pozdravljal stavek: »Bodi svoj, ker drugih je že tako preveč«. Izziv današnje dobe je zagotovo, kako ohraniti svoj jaz v svetu, kjer ti na vsakem koraku vsiljujejo, kaj moraš imeti oblečeno, kaj moraš brati, kaj obiskovati, da boš »in«, kako se ljubiti, da boš dosegel predpisani orgazem ... Še dobro, da sprejemam stvari s svojo glavo. Dolgo časa nisem razumela mame, ki mi je zatrjevala, da se moram v življenju veseliti malih stvari, tudi vsakdana. Očitno je nekdo manjkal, da bi znala to ceniti. V obdobjih kriz, se tega še bolj zavem. Midva sva se zatekla v vsakdan, v divjo naravo, k nama, v zavetje, kjer eden drugemu podarjava krila, k prijetnim opravilom, pri katerih razmišljam/va, kam in kako naprej. Odločitev je postala proces, zato sem si vzela čas za dooolg vdih, za premislek, kaj bi bil po letih urednikovanja naslednji službeni izziv.

Eno od mojih življenjskih vodil je tudi ta pesmica, ki je v teh dneh doživela svojo prvo knjižno stran. Prekmurec Feri Lainšček vedno navdušuje s svojo žensko dušo in prepričanjem, da se uresničiš najbolje v drugem, bližnjem. V Ribnici, v Škrabčevi domačiji, nas je pričakal njegov sveži roman Muriša in knjižica pesmi Ne bodi kot drugi. Obenem pa se Feri loteva pionirskega pisateljskega projekta – prvega domačega e-romana. Iz avtorja se bo prelevil v soavtorja, saj bodo bralci Delovega novega bloga lahko postali svetovalci in soustvarjalci. Kljub temu, da je ideja zrasla na marketinškem zelniku, se jo veselim. Ta interaktivna kolektivna pisateljska akcija me je pritegnila, da spremljam proces dogajanja na spletni pisateljski delavnici, kjer bo nastal roman Junak našega časa. Slednjega bodo podpisali skupaj Feri in blogerji.

Ne bodi kot drugi
Prinesi mi rože, ki divje cvetijo,
odpelji me v goro, kjer škrati živijo.
Pokaži mi zvezdo z mojim imenom,
zloži mi pesem z bizarnim refrenom.
Povabi me včasih v kraje neznane,
mi zjutraj pod okno pripelji cigane.
Povej mi o sanjah, četudi so grešne,
zaupaj mi želje četudi so smešne.
Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi,
ljubezen ni reka, ki teče po strugi.
Napravi to zopet, ne hodi po poti,
saj sreča ni nekaj, kar pride naproti.
Poljubi me nežno, ko drugi hitijo,
povabi me v mesto ko drugi že spijo.
Usoda je živa in mrtvi junaki,
naj še hrepenijo postaje in vlaki.