Ne boste me kupili za bakšiš ali slo novinarstvo je šlo v kurac

Nekaj dni sem intenzivno že polna gnusa (prej pa v manjših dozah do iste problematike). In če naj bi bil gnus indikator, da svet ni prav dobro urejen in da ga ni mogoče preprosto urediti, potem je čisto upravičen tale moj gnus do slovenskega medijskega sveta, do nepravičnosti plačevanja, necenjenosti novinarskega poklica ... In gnus se kar kopiči. Pomaga, če se dobim s kolegi novinarji, in skupaj se nam vse skupaj še bolj gnusi. "Najboljši" je bil nekoč novinarski kolega, celo predsednik Društva novinarjev Slovenije, ki je rekel, da smo si sami novinarji krivi, da se ne zorganiziramo. Halo, v čem zorganiziramo? Novinarstvo je najbolj necenjen (še posebno zato, ker ga "cenijo oz. poznajo" le po nekaj komprimitiranih osebkih), neplačan poklic v Sloveniji, kateremu cene določajo lastniki medijev (in ne "nezorganizirani" novinarji), ki šparajo na ta način, da filajo mediji z blesavimi vsebinami. Ker take teme ne potrebujejo pametnih in dobrih novinarjev, lahko to naredi že vsak za malo tolarjev. In tako je že vsak novinar ali fotograf. Ha, ha. In zato, ker je lažje prevesti ali celo ukrasti reportažo in fotke iz neke tuje revije, ker so prevedene licenčne revije najcenejše, ker dobre "home made" reportaže, intervjuji, portreti, te prave novinarske zvrsti, ki jih pri nas sploh več ne zaslediš, ne zvišujejo prodaje. Pravo novinarstvo je poklic, ki zahteva ob vseh mogočih "pacientih", s katerimi delaš, skorajda bonificiran staž, veliko know-howa, raziskav, premisleka, ponovnih branj ... In poklic, ki ima zelo majhen možen krog kakovostne zaposlitve, kar pomeni take, kjer se lahko resnično izpolniš.
Na prste ene roke lahko našteje dobre novinarske projekte - sobotna Dnevnikova priloga Objektiv me zadnje čase navdušuje, čedalje slabša Mladina in zraven bom prištela tudi "našo" revijo Jaz, ki nabrž ne bo preživela zaradi vseh mogočih revij, kot so Nova, Lady, Moje stanovanje ipd. Očitno v Sloveniji, kjer imamo tako in tako zelo zelo omejen (s številom bralcev in ogaševalcev) medijski prostor, še ni prišlo do kritične mase, do velikega poka, ko se bo vse obrnilo - na najslabše ali na boljše. A kaj je bilo prej - kura ali jajce? Ali prej slabi bralci, ki berejo nezahtevne (tipa ali Saška Lendero pije tako ali drugačno kavo zjutraj) ali blesave vsebine (nasveti za vsa mogoča področja življenja in izmišljije o slovenskih kvazi zvezdah), ki poneumljajo, ali slabi uredniki, lastniki medijev. In na vzgojno (ne govorim o otrocih) medijsko vlogo ob takih vsebinah kar pozabite. Bralci sploh več ne ločijo, kaj je dobra fotografija in dober članek in kaj je poden za 2000 tolarjev.
"Ampak ne boste me kupili za bakšiš" (bakšiš je v arabskem svetu neke vrste podkupnina, ponavadi so to malenkosti, kot so malo denarja, Marllboro cigarete ... - vse te magične stvari, ki ti povsod "odpirajo vrata"), je rekla kolegica, ki mesečno z novinarskim delom (za dva najuglednejša slovenska medijska projekta, mimogrede) zasluži 150.000 neto (kar je mimogrede odlično za ta poklic). Tarife za intervjuje so recimo 30.000 tolarjev, portreti 15.000 SIT, reportaže prav tako bedno plačane. Sramotno. In sarmotno je tudi to, da v novinarstvu sploh ne zaposlujejo več. "Honorarci" je naša etiketa. Če nočeš, pač letiš na cesto. Novih honorarcev stoji dovolj v vrsti, pravijo. Ko pa sama kot urednica iščem nov, DOBER kader, ga NI.
Pred dnevi berem v Financah, da odpuščajo na Delu, Dnevniku, najprej seveda honorarce, potem tistih veliko, ki po nepotrebnem sedijo na uredništvih. Ni novinarskih novoletnih zabav, kaj šele božičnice (na KAD-u, v tej državni firmi, pa npr. dobijo 250.000 SIT) . Še najmanj zaskbljujoča v medijskih vodah pa je novica, da so bili na Delu primorani odpovedati novoletno zabavo za svoje novinarje s Severino :-)