Planet Bauhaus ali vse nekoč pride prav

Odraščala sem v družini, kjer je oče tipični družboslovec (v čemer seveda ni nič slabega, atiček), ki mu je mama le enkrat dovolila zvezati elektriko v novi otroški sobi, in še to je bilo narobe, pred smučanjem pa je samo enkrat in nato nikoli več poskrbel, da se na streho namesti prtljažnik. Po tistem dogodku je bil … neuporaben.
Ta vikend sem se v moški družbi znašla na posebnem planetu – v Bauhausu. Kot bi nekako naivno mislila, da imajo lahko vse te stroje in orodja le majstri – kot imajo lahko le zdravniki rentgene in slušalke za srce, česar ne morete kupiti v prosti prodaji. Štemarce (ta beseda mi je blazno všeč), brusilci, bor mašine, rezalni, ki so za to in to, vseh velikosti … in vse se da še sposoditi kot knjige. Noro dobro. Za fante je to seveda, kot bi se znašli v trgovini z najljubšimi igračami - starost ni važna, pravzaprav se strast do orodij vseh vrst veča s starostjo in s tem tudi količina nakopičenih, pardon, kupljenih orodij. In danes pri jutranji kavi s sestro odpreva debato. V smehu začne govoriti:»Ja, moj ima tri štemarce in eno še vedno na balkonu, ker je moral zluknati tri luknje. Ja, pa ima že to in to, in komaj sem ga ukrotila, da ne rabiva že ne vem katere škatle za orodje po vrsti, in še takoooo velike, ampak vedno pravi, da se ne ve, kaj bo vse nekoč v njej. V Bauhausu grem jaz na oddelek rož, on med svoje igrače in se slišiva le še po telefonu, ko konča«. Ampak jaz pa noro uživam na planetu Bauhaus in v pogledu v njegove iskrivo žareče oči, ko govori o novem multikultivatorju, brusilki ali čemerkoli s tistim rahlim (racionalnim) občutkom nepotrebnosti, ampak v isti sapi že pravi: »ampak zagotovo bom kdaj potreboval, veš?«.