Ko ulice zaživijo

Pravkar sem "rodila" novi uvodnik, v katerem razmišljam o tem, kako pred potovanji ne smemo v glavah delati prevelikih pričakovanj o tem, kaj bomo videli, počeli in si pred očmi izrisovati do potankosti pokrajine in njenih ljudi. Za potovanja ne potrebujemo scenarija z vsem predpisanim, ker to vodi le v nepotrebna razočaranja in izgubo prvinskosti. Včasih nas prikupno in nepričakovano lahko zapelje lepa svetloba, drugič poseben okus hrane, tretjič svojstvena atmosfera. In vredno se jim je prepustiti.
Daleč na jugu sva se letošnje počitnice prepustili potepanju po zakotnih mestnih ulicah. Na eni od njih me sprva pritegne sušenje krompirja in kaj kmalu se na oknu pojavita sva iskriva nasmeha. "A naju lahko slikate, teta," me prosita" in če nam lahko pošljete domov". Trudim se razložiti, da je to digitalni fotoaparat, a mi ne uspeva. "Na kateri e-mail naslov pošljem," naivno nadaljujem. "Ulica ta in ta" pojasni najbolj iskriva. Ulice brez ljudi in zgodb so mrtve, mi pa brez neta (oni tega še ne vesta, jaz pa zelo dobro, ker mi že en mesec nagaja mail). To je za njiju z ulice Morska deklica 13 :-)