Srečanja s pečatom

Delati v novinarstvu, v uredniških vodah je privilegij, pa ne zaradi tistih treh buteljk dobrega vina, ki jih dobimo za novo leto. Privilegij, ker srečujemo toliko zanimivih in različnih ljudi. Prav različnost, eni prihajajo iz sveta športa, drugi iz umetnosti, tretji so lahko strastni zbiralci znamk, nas vsakodnevno napolni z novimi impulzi. In odvisni smo od njih. Novinarji ne potrebujejo/mo doktoratov, ker doktorirajo/mo vsakič iz različne teme, ko se pripravljajo/mo na poglobljene intervjuje. Ob množici srečanj obstajajo taka s pečatom, taka, ki te zaznamujejo. Med njih zagotovo uvrščam Borgeja Ouslanda, največjega polarnega osvajalca vseh časov (zaradi katerega sem leta 2000 preživela novoletno noč v snežnem igluju), Petra Gilmourja – enega vodilnih match race jadralcev na svetu (svoje motorične pomankljivosti in disleksijo je preusmeril v neverjetno izostreno jadralsko taktiko), in Ando Perdan – to drobno, toplo, nesebično bitje. Ande Perdan kot gornica pozna stiske alpinistov, kot zdravnica splošne prakse pa na himalajskih odpravah, kjer se vsi dobro zavedajo, da rešilca ne bo v 20 minutah, ni samo v pomoč alpinistom, temveč tudi domačinom. Kot zdravnica prostovoljka se je podala tudi v popotresni Pakistan in nato doma uspešno pokrenila akcijo zbiranja 10.000 spalnih vreč. Njena dejanja pomoči so tako iskrena, kar pogrešam pri mnogih popotnikih. Ko sva zaključili pred dobrim letom najin prvi skupni intervju, sva se v trenutku objeli, ker sva obe čutili enako. Zimski večer sem v njenem toplem domu zaključila z vrečko domačih dobrot, ki mi jih je zavila za popotnico do Ljubljane, in nečim zelo posebnim – nekaj cvetovi materine dušice, ki jih je v baznem taboru, v trenutkih nemoči, nabirala v času reševanja Tomaža Humarja v steni Nanga Parbata. Še danes jih imam v posebnem lončku na kuhinjski polici in zdi se mi, da iz njih prihaja 1000 vatov topline. V novem Jazu, ki izide v petek, vas čaka njen novi portret s pomenljivim naslovom Nahrbtnik je moja najljubša torbica.