Moji pogovori s prtljago

Že nekaj juter in večerov, no, bodimo natančni, da že pet, vzpostavljam čisto intimno komunikacijo z mojim nahrbtnikom in potovalko. Prosim jo, naj se pospravi do konca, a me ne uboga. Tovrstne meditacije z neživimi predmeti so zame edina temna stran potovanj. Sojadralka, sicer mikrobiologinja, me je podučila, da obstaja veda, imenovana mikologija, ki se ukvarja z zelo majhnimi bitjeci v tekočinah. Takoj sem sem ugotovila, da se v prostem času pogosto ukvarjam z mikobiologijo v bidonih. Ti so moj največji potrošni material. Po končanih potovanjih, športanjih imam v njih pravo gojišče :-) Najhuje je, ko ti v prtljagi, s katero neuspešno meditiraš, ostajajo mokre zadeve - jadralske obleke, kratki in dolgi neopreni, jadralske rokavice, prešvicani gojzarji ..., katerih vonj postaja sorazmerno hujši z mojo lenobo. Po tokratnih počitnicah sem bila hitra vsaj kar se pospravljanja mokrih stvari tiče. In ker sem tam daleč na jugu, na otoku, ki se ne more odločiti, ali bi zaplaval v Italijo ali na Hrvaško in kjer srčni utrip kljub aktivnostim pade pod 50 na minuto, fotografsko "zmrznila" (moj pogosti pojav zadnje čase), si poglejte Urbanove foto zapise in na njih dva moja izjemna sopotnika. Če sem pa tudi pisno "zmrznila", se bo videlo na prihajajočem (vsaj upam) postu.