World press photo 06 ali dosti imam krvi
Sredi ogleda razstave World press photo 06 naju, vsakega posebej s časovnim zamikom, ustavi črna "lepotička" in vpraša, ali naju lahko zmoti (in naju je že zmotila v toku razmišljanja in ogledovanja): "Ali veste, kaj dela tukaj Simobil?" "Oprostite, ampak nimam pojma," pravim. "Veste, smo spozorji razstave, ki si jo lahko zato zastonj ogledate, in bi vas rada kot anketarka povprašala za nekaj mnenj o njej". Seveda sem ji takoj po pravici povedala, da so sponzorji zelo slabo izkoristili svojo priložnost, da sem prišla v Cankarjev dom samo zaradi razstave in ne Kreslinovega koncerta, tako kot 99,8 % ostalih. In predvsem, da je razstava izjemno slabo postavljena. Ne veš, ali nadaljuješ pri enaki nagradi-kategoriji, enakem avtorju in zagotovo fotografije svetovnega formata sodijo v prave galerije s pravimi paspartuji in nikakor ne na sprintane panoje sredi hodnikov, obloženih z ne vem čim.
Sredi ogleda razstave World press photo 06 naju, vsakega posebej s časovnim zamikom, ustavi črna "lepotička" in vpraša, ali naju lahko zmoti (in naju je že zmotila v toku razmišljanja in ogledovanja): "Ali veste, kaj dela tukaj Simobil?" "Oprostite, ampak nimam pojma," pravim. "Veste, smo spozorji razstave, ki si jo lahko zato zastonj ogledate, in bi vas rada kot anketarka povprašala za nekaj mnenj o njej". Seveda sem ji takoj po pravici povedala, da so sponzorji zelo slabo izkoristili svojo priložnost, da sem prišla v Cankarjev dom samo zaradi razstave in ne Kreslinovega koncerta, tako kot 99,8 % ostalih. In predvsem, da je razstava izjemno slabo postavljena. Ne veš, ali nadaljuješ pri enaki nagradi-kategoriji, enakem avtorju in zagotovo fotografije svetovnega formata sodijo v prave galerije s pravimi paspartuji in nikakor ne na sprintane panoje sredi hodnikov, obloženih z ne vem čim.
In razmišljava po ogledu ... Kako prav to največje svetovno foto tekmovanje postaja vse preveč klišejsko. Kako s slik govori le še kri, ljudje brez glav, stiska na obrazih po naravnih katastrofah, okrvavljeni severni medvedi, vojaki ... Vsako leto enaki motivi na nagrajenih fotkah. Z digitalizacijo, kjer na "kraj zločina" pride že naslednji dan 132 fotoreporterjev iz vseh mogočih agencij, smo postali imuni na "kri" v fotozgodbah, pravzaprav jo imam osebno že dovolj.
P.S. Zmagovalna fotografija mednarodnega fotografskega natečaja World Press Photo; Foto: Finbarr O’Reilly (Reuters); mati in otrok, posneta v taboru za delitev hrane in nudenje pomoči v kraju Tahoua n Nigru. Razstava je do 25. decembra na ogled v Cankarjevem domu.
posted by Morska deklica at 4:44 PM
4 Comments:
Ej, my thoughts exactly. Morda se grdo sliši, ampak ta tok vojn in katastrof je ratal tako predvidljiv in tako klišejski, da mene tudi ne gane več. Ravno zato so mi bile na WFP tako kul fotke kot je recimo tale:
http://www.worldpressphoto.nl/index.php?option=com_photogallery&task=view&id=579&Itemid=137&bandwidth=high
(zadevo videl na internetu, na razstavi še nisem bil)
Ja, tale je zakon in je tudi na razstavi. Odlična je tudi foto zgodba z baletkami in portreti ameriških vojakov (3. nagrada za portretno foto zgodbo), ki nimajo na sebi celo nič krviin se smehljajo vsi po vrsti :-)
ja, medve z manco sva uocile fotke ze v perpignanu, so mi ble kul, ne vem, mogoce tudi zarad postavitve, je blo fajn... v CDju pa se nism bla, se brcneva v rit in greva...
p.s. sm mislila, da si ti to fotko nardila, zdej, k ste mel lih v jazu temo otroci.. :-)
lep vikend vama zelim!
katka, točno to...prav ni se mi spravit na razstavo, ker je predvidljiva...vojna, lakota, stiske in nesreča...enako kot v marsikateri reviji...in mimogrede...tudi na Time ne bova več naročena, predvsem zato, ker mi je zadnjič odneslo plafon, ko so na naslovko dali naslov: "How war in Iran would look like?" ... komaj čakajo, da bo spet materiala...in tega materiala ne mislim podpirat. Eno je obveščanje, drugo pa naslajanje in iskanje teme, ki je ni. Nesreča je zelo preprosta: veliko jih prizadane, še več pa jih ima od tega korist...zato buuuu za Time in njemu podobne, pa tudi za natečaje, na katerih ljubezen, šport, zdravje in mir nimajo več pravega mesta...pa ne, da si zatiskam oči, ampak tisti, ki jih nesreča, smrt in vojna prizadane, imajo od prestižnih razstav in podobnih kolobocij bore malo koristi, kljub temu, da se na njihovi nesreči redijo mnogi. Ja, fotke so močne, dobre in sporočajo veliko, ampak počasi preraščajo mejo okusnega...tudi zaradi njihove množice in pomena, ki se jim ga pripisuje...Skoraj noben Američan se najbrž ne bo zaradi njih malo globlje vprašal zakaj je to potrebno...Res, žal imam občutek, da so vse te nesrečne fotografije le orodje, ki v nas vzbudi tisti kao prijetni občutek, da je fino, da nam ni tako težko...in potem gremo na sončno obrežje Ljubljanice, si naročimo kavico z mlekom in občudujemo to našo lepo deželo, kjer je mir, kjer smo vsi srečni, lepi in uspešni...khm...
Post a Comment
<< Home