Tuesday, December 12, 2006

"Carsoni" naših življenj

P.S. Tale post sem danes sicer zapisala za spletno stran revije Jaz, a si ga "dovolim" objaviti tudi tukaj.

Imam velikaaansko srečo, da sta v moje življenje vstopila naenkrat kar dva izjemno topla in inteligentna moška, ki imata name neverjetno blagodejen vpliv. Prvi ima 182 cm, tisti drugi pa je manjši, kosmat, bel, z dvema različnima barvama učk, z ritko, vredno občudovanja … Zagotovo Busterju, parson russell terierju, ne pravimo brez razloga Carson :-)
Opazovanje in spoznavanje njegove palete vedenj je boljše kot filmska predstava, vez, ki jo vzpostavljamo z njim (n s tem s sabo), pa blagodejno vpliva na vse nas. Dotiki, pogovori, skrb, odgovornost, občudovanje, medsebojna vez, igra, sprehodi, ki pomirjajo misli in čistijo, učenje novih trikov … vnašajo samozavest, veselje in toplino ter spodbujajo sočutno in čustveno plat. Tako kot mi skrbimo zanj, skrbi za nas tudi on. Pred kratkim se nam je pridružila še mačka Pišta, ki je sicer prava mačja zaspanka. Rada tudi raziskuje svet in prede v naših razneženih naročjih. Kako živali očarajo šele tiste, ki so potrebni pomoči in ljubezni ter se prvič srečajo s psi, za katere so največkrat dotlej misli, da so krokodili, ki grizejo.

»Živali imajo iskrenost, ki smo jo ljudje izgubili, zato so lahko dobri terapevti,« verjame živalska terapevtka Breda Kralj, ki je svojo labradorko Teeto že šest let trenira in vodi tako, da sta v pomoč in dopolnilo osnovni terapiji otrokom s posebnimi potrebami. Sta pravi zvezdi vseh Sončkovih taborov. Pisanje njenega kratkega portreta za zadnji Jaz je bila zame prava šola pasje psihologije in živalske terapije. Slednja je prav posebna oblika terapije, pri kateri terapevti s pomočjo živali pomagajo pri ljudeh odpravljati ali vsaj zmanjšati motnje počutja. Ciljne skupine tovrstnih terapevtov so še posebej otroci, duševno prizadeti, bolniki in ostareli, ki si jih tudi s pomočjo živali prizadevajo vključiti v njihovo okolje. Predvsem otroci tako skozi igro in dotike s Teeto postajajo samozavestnejši in se počutijo bolje. Ko njihovo radost občuti tudi Teeta, začne od zadovoljstva mahati z repom prav na poseben način. Tako je krog iskrene ljubezni sklenjen.
Pri nas poznamo živalsko terapijo, ki jo izvajajo živalski terapevti šele zadnjih pet let. Izvajajo jo s konji, le redkokdaj z mačkami in zajci, najpogosteje pa s psi. »Prav psi so živali, ki jih je mogoče trenirati in voditi. V svojih genih imajo zapisano, da služijo človeku in ga imajo radi, saj dobro vedo, kaj si človek želi. Psi ne znajo hliniti ljubezni in ne rečejo hvala brez razloga. Za njih je življenje igra in uživajo, ko so v središču pozornosti,« mi je »Carsone« našega življenja opisala Kraljeva.

4 Comments:

Anonymous Anonymous said...

Draga Katka.
Tako kot ti dobivas pike, ko stejes napacno postavljene vejice (upam, da jih tule ne bo prevec in ne premalo, jih pa za vsak slucaj se nekaj dodajam ,,,,,), se meni lasje pokonci postavijo, ko preberem besedo zajec ... Zelo rada verjamem, da se zivalske terapije skoraj *nikoli* ne izvaja z zajci. Ti so namrec divje zivali. Kunce pa verjetno uporabljajo pogosteje ... Kaksna je razlika? Taka kot med tvojo Pišto in sibirskim tigrom.
lp, m.

p.s. srecno novo leto. ;-)

2:46 PM  
Anonymous Anonymous said...

no, eno vejico sem ze sfalila ... :-P

2:47 PM  
Blogger Morska deklica said...

Maja, kako kaj tvoje tri živalske zverinice? Me veseli, da si se oglasila. Za tole s kunci sem ti pa kot bodoči veterinarki prav hvaležna :-) Srečno vsem štirim ali mogoče že petim v tvojem stanovanju?

10:16 AM  
Blogger maja01 said...

Katka, Zverinjak je ok. Na trenutke se pocutim malce mojcapokrajculjevsko :-P in upam, da piskrcek ne bo pocil. Ampak tri pa niso bile nikoli. Bila je ena, bili sta dve, bili so stirje, ...
Sicer vse na mestu, le malo me boli glava, pa ne vem ali od danasnjega srecanja s steno ali od poglabljanja v mikrosvet.
Pa vi?
m.

2:15 PM  

Post a Comment

<< Home