Briefing zadnjega obdobja ali z maestralom naprejBojda (čeprav mi je beseda kobajagi bolj všeč :-)) te tri stvari v življenju naredijo najbolj živčnega - ena je menjava stanovanja, druga službe in tretja ločitev. Meni se dogajata prvi dve, pa od tega nisem prav nič živčna, za tretjo ne bi pa rada nikoli vedela :-) Za mano je življenjska faza, polna podfaz. Najprej sem kar tako pri kosilu zvedela, da mojega delovnega mesta urednice mesečnika mogoče! več ne bo, ker revije mogoče! več ne bo. Kar takole za božička in druge snežne može. In sem sprva komaj dihala, pravzaprav sva komaj dihala, saj se je to naenkrat zgodilo dvema, ki živita pod isto streho in sta v ta medijski projekt vložila 350 strastnih odstotkov sebe. Zapozneli dedek mraz mi je le še prišepnil na uho, da dvakrat mogoče! še vedno drži, da pa s 1.1. nisem več zaposlena. Naj torej čakam ali grem v akcijo za novo službo? Polna sem bila jeze, očitkov do drugih, vprašanj in umaknila sem se v brlog, v najino varno zavetje - da predelam in čim prej odstranim vse negativne misli, premislim in se odločim, ali slediti svoji veliki ljubezni - novinarstvu, v katerem dandanes ne moreš preživeti, pa če si dober ali slab - ali pokukam na "drugo" stran in zagrizem v novo jabolko - na področje odnosov z javnostmi -, ki me prav tako veseli, ima z veliko ljubeznijo nekaj skupnega, predvsem pa bi se tam lahko postavila tudi v vlogo učenke in ne samo učiteljice, kar mi je zadnje čase manjkalo. Pa je trajalo dlje, kot sem mislila. Za odločitve si je potrebno vzeti čas in si nikakor ne postavljati rokov, ker je to popolnoma nesmiselno, Katka! Sledilo je obdobje, ko se mi je odprlo - začela sem pisati dobre članke in intervjuje. Točno sem vedela, kaj želim z delom življenja, ki se mu reče služba. "Službe so postale del naših identitet in na žalost smo začeli uživati v njih," pravi zagrebški seksolog
dr. Štulhofer v enem od mojih starejših intervjujev, in to zagotovo drži. Mrzlično sem pisala CV-je, premišljeno, po željah izbrala potencialne dejodajalce, spretno reševala naloge, ki so mi jih zadali, in žarela ... kolesje se je začelo vrteti ... In ko se mi je vmes zazdelo, da sem že padla globoko, so začeli zvoneti telefoni, od koder so prihajali glasovi, ki so mi zaupali dobre (tudi dva "slana") dodatne projekte. Kolesje se je dokončno odvrtelo prav danes. Dobila sem želeno službo!
Zvečer sem na poti z morja v rezanju megle razmišljala: Zdaj vem, kako drugače je, če imaš
najbližjega, ki čuti in ve, kater veter potrebujejo tvoja krila. Gremo naprej - če že lahko zbiram, prosim z maestralom, tam s kakšnimi 15 vozli moči!
