Ne boste me kupili za bakšiš ali slo novinarstvo je šlo v kurac

Nekaj dni sem intenzivno že polna gnusa (prej pa v manjših dozah do iste problematike). In če naj bi bil gnus indikator, da svet ni prav dobro urejen in da ga ni mogoče preprosto urediti, potem je čisto upravičen tale moj gnus do slovenskega medijskega sveta, do nepravičnosti plačevanja, necenjenosti novinarskega poklica ... In gnus se kar kopiči. Pomaga, če se dobim s kolegi novinarji, in skupaj se nam vse skupaj še bolj gnusi. "Najboljši" je bil nekoč novinarski kolega, celo predsednik Društva novinarjev Slovenije, ki je rekel, da smo si sami novinarji krivi, da se ne zorganiziramo. Halo, v čem zorganiziramo? Novinarstvo je najbolj necenjen (še posebno zato, ker ga "cenijo oz. poznajo" le po nekaj komprimitiranih osebkih), neplačan poklic v Sloveniji, kateremu cene določajo lastniki medijev (in ne "nezorganizirani" novinarji), ki šparajo na ta način, da filajo mediji z blesavimi vsebinami. Ker take teme ne potrebujejo pametnih in dobrih novinarjev, lahko to naredi že vsak za malo tolarjev. In tako je že vsak novinar ali fotograf. Ha, ha. In zato, ker je lažje prevesti ali celo ukrasti reportažo in fotke iz neke tuje revije, ker so prevedene licenčne revije najcenejše, ker dobre "home made" reportaže, intervjuji, portreti, te prave novinarske zvrsti, ki jih pri nas sploh več ne zaslediš, ne zvišujejo prodaje. Pravo novinarstvo je poklic, ki zahteva ob vseh mogočih "pacientih", s katerimi delaš, skorajda bonificiran staž, veliko know-howa, raziskav, premisleka, ponovnih branj ... In poklic, ki ima zelo majhen možen krog kakovostne zaposlitve, kar pomeni take, kjer se lahko resnično izpolniš.
Na prste ene roke lahko našteje dobre novinarske projekte - sobotna Dnevnikova priloga Objektiv me zadnje čase navdušuje, čedalje slabša Mladina in zraven bom prištela tudi "našo" revijo Jaz, ki nabrž ne bo preživela zaradi vseh mogočih revij, kot so Nova, Lady, Moje stanovanje ipd. Očitno v Sloveniji, kjer imamo tako in tako zelo zelo omejen (s številom bralcev in ogaševalcev) medijski prostor, še ni prišlo do kritične mase, do velikega poka, ko se bo vse obrnilo - na najslabše ali na boljše. A kaj je bilo prej - kura ali jajce? Ali prej slabi bralci, ki berejo nezahtevne (tipa ali Saška Lendero pije tako ali drugačno kavo zjutraj) ali blesave vsebine (nasveti za vsa mogoča področja življenja in izmišljije o slovenskih kvazi zvezdah), ki poneumljajo, ali slabi uredniki, lastniki medijev. In na vzgojno (ne govorim o otrocih) medijsko vlogo ob takih vsebinah kar pozabite. Bralci sploh več ne ločijo, kaj je dobra fotografija in dober članek in kaj je poden za 2000 tolarjev.
"Ampak ne boste me kupili za bakšiš" (bakšiš je v arabskem svetu neke vrste podkupnina, ponavadi so to malenkosti, kot so malo denarja, Marllboro cigarete ... - vse te magične stvari, ki ti povsod "odpirajo vrata"), je rekla kolegica, ki mesečno z novinarskim delom (za dva najuglednejša slovenska medijska projekta, mimogrede) zasluži 150.000 neto (kar je mimogrede odlično za ta poklic). Tarife za intervjuje so recimo 30.000 tolarjev, portreti 15.000 SIT, reportaže prav tako bedno plačane. Sramotno. In sarmotno je tudi to, da v novinarstvu sploh ne zaposlujejo več. "Honorarci" je naša etiketa. Če nočeš, pač letiš na cesto. Novih honorarcev stoji dovolj v vrsti, pravijo. Ko pa sama kot urednica iščem nov, DOBER kader, ga NI.
Pred dnevi berem v Financah, da odpuščajo na Delu, Dnevniku, najprej seveda honorarce, potem tistih veliko, ki po nepotrebnem sedijo na uredništvih. Ni novinarskih novoletnih zabav, kaj šele božičnice (na KAD-u, v tej državni firmi, pa npr. dobijo 250.000 SIT) . Še najmanj zaskbljujoča v medijskih vodah pa je novica, da so bili na Delu primorani odpovedati novoletno zabavo za svoje novinarje s Severino :-)

Lučke, lučke in še bi lučke

Ne vem, zakaj imamo lučke samo v decembrskih dneh in še malo v januarskih. Če bi jih imeli celo leto, nam jih sploh ne bi bilo potrebno pospravljati takoj po praznovanju novega leta - tako kot smrekic in okraskov (uf, to me pa spominja na potovalke in nahrbtnike po počitnicah in ob koncih tednov) - in še lepše bi bilo. Zato pa je najlepši del postavljanje. Mmmm ... Midva sva letos (na njegov predlog, da ne bom pobirala zaslug za dobre ideje:-)) okrasila dve posajeni mladi smrečici, vsako v svojih barvah in svojem slogu. Seveda sta obe čisto filmski :-) Postavitev lučk, petkratno popravljanje (simetrija in perfekcionizem, Katka :-)), preden začnem postavljati okraske (seveda po pravilih perfekcije in simetrije). Pa znova popravki. Obesim, se vsedem, od daleč pogledam, pa znova popravki. In čaka me še smreka doma doma, kot rečem domu, kjer sem živela s starši vse do konca gimnazije. Tista je celodnevni projekt - smreka od tal do stropa. Po družinski tradiciji vedno v srebrno-rdeči kombinaciji. Pa okrasitev oken, praznična ikebana, priprava okrašenega pogrinjka ... Že zmišljujem si, kje bi se dalo še kaj okraševati :-)
Ampak važno je, da se vse sveti, blešči, da so lučke povsod in da se jih nikakor ne nasitimo. Ker so naši domeki tako še toplejši in je srce, ki je malo bolj žalostno (zaradi službe) , bolj v barvah.

"Carsoni" naših življenj

P.S. Tale post sem danes sicer zapisala za spletno stran revije Jaz, a si ga "dovolim" objaviti tudi tukaj.

Imam velikaaansko srečo, da sta v moje življenje vstopila naenkrat kar dva izjemno topla in inteligentna moška, ki imata name neverjetno blagodejen vpliv. Prvi ima 182 cm, tisti drugi pa je manjši, kosmat, bel, z dvema različnima barvama učk, z ritko, vredno občudovanja … Zagotovo Busterju, parson russell terierju, ne pravimo brez razloga Carson :-)
Opazovanje in spoznavanje njegove palete vedenj je boljše kot filmska predstava, vez, ki jo vzpostavljamo z njim (n s tem s sabo), pa blagodejno vpliva na vse nas. Dotiki, pogovori, skrb, odgovornost, občudovanje, medsebojna vez, igra, sprehodi, ki pomirjajo misli in čistijo, učenje novih trikov … vnašajo samozavest, veselje in toplino ter spodbujajo sočutno in čustveno plat. Tako kot mi skrbimo zanj, skrbi za nas tudi on. Pred kratkim se nam je pridružila še mačka Pišta, ki je sicer prava mačja zaspanka. Rada tudi raziskuje svet in prede v naših razneženih naročjih. Kako živali očarajo šele tiste, ki so potrebni pomoči in ljubezni ter se prvič srečajo s psi, za katere so največkrat dotlej misli, da so krokodili, ki grizejo.

»Živali imajo iskrenost, ki smo jo ljudje izgubili, zato so lahko dobri terapevti,« verjame živalska terapevtka Breda Kralj, ki je svojo labradorko Teeto že šest let trenira in vodi tako, da sta v pomoč in dopolnilo osnovni terapiji otrokom s posebnimi potrebami. Sta pravi zvezdi vseh Sončkovih taborov. Pisanje njenega kratkega portreta za zadnji Jaz je bila zame prava šola pasje psihologije in živalske terapije. Slednja je prav posebna oblika terapije, pri kateri terapevti s pomočjo živali pomagajo pri ljudeh odpravljati ali vsaj zmanjšati motnje počutja. Ciljne skupine tovrstnih terapevtov so še posebej otroci, duševno prizadeti, bolniki in ostareli, ki si jih tudi s pomočjo živali prizadevajo vključiti v njihovo okolje. Predvsem otroci tako skozi igro in dotike s Teeto postajajo samozavestnejši in se počutijo bolje. Ko njihovo radost občuti tudi Teeta, začne od zadovoljstva mahati z repom prav na poseben način. Tako je krog iskrene ljubezni sklenjen.
Pri nas poznamo živalsko terapijo, ki jo izvajajo živalski terapevti šele zadnjih pet let. Izvajajo jo s konji, le redkokdaj z mačkami in zajci, najpogosteje pa s psi. »Prav psi so živali, ki jih je mogoče trenirati in voditi. V svojih genih imajo zapisano, da služijo človeku in ga imajo radi, saj dobro vedo, kaj si človek želi. Psi ne znajo hliniti ljubezni in ne rečejo hvala brez razloga. Za njih je življenje igra in uživajo, ko so v središču pozornosti,« mi je »Carsone« našega življenja opisala Kraljeva.

Pokaži mi, kako pišeš, in povem ti, kdo si

Zgornjemu stavku bi najbrž na razdalji 20 metrov takoj vrgla vse vejice, ki jih potrebuje. To je pač moja stroka, obsedenost in delno služba. In ne bojte se, tega ne pričakujem od vseh, ker tudi jaz ne obvladam elektrotehnike, kemije, prava ... A besedno in pisno izražanje je vseeno pomemben del nas, tako kot pranje zob, zavezovanje vezalk ali počitek. To vsi obvladamo.
Čez vikend sem v hišici na toplem, s pogledom na najino okrašeno rastočo jelko, levo v družbi psička in desno mačka, ki sta imela vse pod kontrolo, le meni je uhajala para že skozi glavo(ker sem se komaj prebijala skozi besedilo), lektorirala znankino diplomo. Na fakultetah nas vzgajajo v ljudi, ki morajo goljufati, da preživijo, v pobožne ovce sklonjenih glav brez svojih mnenj, v robote, ki znamo na pamet absolvirati tisoče in tisoče nepotrebnih podatkov. Ampak ali nas učijo pismenosti in pisnega izražanja, kaj šele komunikacije? Žal razen nas, ki smo bili trenirani, da bodo besede naš kruh (pa še te slabo), nikogar. Ne strojnikov, ne arheologov, ne kemikov, ne pravnikov ... In vsi ti bodo nekoč besedno in pisno prenašali naprej svoje znanje. Ampak, ali jih bomo sploh razumeli, če niso "funkcionalno" pismeni ? Vsi zelo dobro vedo, kaj bi radi zapisali, povedali, a njihove diplome in doktorati so prava skropocala in odraz tega, da ne znajo ubesediti (pustimo slovnična pravila ob strani) tega, kar mislijo, in to sami. Si predstavljate, da ne bi znali ubesediti oz. zapisati niti želja, ki jih imate za dedka mraza :-)?

World press photo 06 ali dosti imam krvi

Sredi ogleda razstave World press photo 06 naju, vsakega posebej s časovnim zamikom, ustavi črna "lepotička" in vpraša, ali naju lahko zmoti (in naju je že zmotila v toku razmišljanja in ogledovanja): "Ali veste, kaj dela tukaj Simobil?" "Oprostite, ampak nimam pojma," pravim. "Veste, smo spozorji razstave, ki si jo lahko zato zastonj ogledate, in bi vas rada kot anketarka povprašala za nekaj mnenj o njej". Seveda sem ji takoj po pravici povedala, da so sponzorji zelo slabo izkoristili svojo priložnost, da sem prišla v Cankarjev dom samo zaradi razstave in ne Kreslinovega koncerta, tako kot 99,8 % ostalih. In predvsem, da je razstava izjemno slabo postavljena. Ne veš, ali nadaljuješ pri enaki nagradi-kategoriji, enakem avtorju in zagotovo fotografije svetovnega formata sodijo v prave galerije s pravimi paspartuji in nikakor ne na sprintane panoje sredi hodnikov, obloženih z ne vem čim.

In razmišljava po ogledu ... Kako prav to največje svetovno foto tekmovanje postaja vse preveč klišejsko. Kako s slik govori le še kri, ljudje brez glav, stiska na obrazih po naravnih katastrofah, okrvavljeni severni medvedi, vojaki ... Vsako leto enaki motivi na nagrajenih fotkah. Z digitalizacijo, kjer na "kraj zločina" pride že naslednji dan 132 fotoreporterjev iz vseh mogočih agencij, smo postali imuni na "kri" v fotozgodbah, pravzaprav jo imam osebno že dovolj.

P.S. Zmagovalna fotografija mednarodnega fotografskega natečaja World Press Photo; Foto: Finbarr O’Reilly (Reuters); mati in otrok, posneta v taboru za delitev hrane in nudenje pomoči v kraju Tahoua n Nigru. Razstava je do 25. decembra na ogled v Cankarjevem domu.

Every breath you take, every move you make ... I'll be watching you

Če vas nekdo vpraša, kaj je najpomembnejše v vašem življenju, boste najverjetneje začeli odgovarjati z: ljubezen, materialne dobrine, vaši otroci ipd. A brez vdiha ni življenja. Naše dihanje nam je nekaj najbolj samoumevnega, dokler ... a le dokler za dlje časa ne zadržujemo vdiha, nato s takim veseljem vdihnemo in si s tem tudi "vrnemo" življenje. Prav zato je angleški izraz "to take a breath", da si dobesedno vzamemo vdih, najprimernejši. Spomnimo se potapljanj na vdih (čeprav nekateri temu še vedno pravijo potaljanje na dah, a dah je nekaj, kar imamo v ustih), ob katerih čutimo tako radost do življenja, ko priplavamo nazaj na površje in lahko vdihnemo. Dojenček tudi dober mesec na svetu prepoznava svojo mamo le po dihanju in bitju srca, ki ga je spremljalo devet mesecev. Dihanje kot zakodirani zapis.

Po kitajski medicini se z vdihom dviga in vrtinči energija, ki potuje skozi naše telo, mi je danes razlagal znanec. Kar poskusite vdihniti, izdihniti in takoj boste opazili, kako se je vaše zategnjeno telo postavilo v tisto pravilno sproščeno držo. A zdaj gre pa Katka od otrok k vzhodnjaški medicini in pomembnosti dihanja, si boste rekli? To je le posledica mojega zdravljenja migren in trenutka, ko svoj drveči "službeni" vlak počasi poskušam zaustavljati na želeno hitrost, se s pomočjo bližnjih opazujem in še bolj spoznavam. Prvič v svojem življenju kontroliram svoje dihanje in spoznavam, kako magično je. Kako hiter je pa vaš vlak?

Ko te starši splavijo na svet

Zgodba režiserja Vincija, ki mi je pod roke prišla danes in je prava enciklopedija starševske odgovornosti. "Mogoče nekateri kljub vsemu niso napravljeni za starševstvo. In če so sposobni izbire, imajo in morajo imeti to pravico (misli na splav-op.kk). Tako gre to. Starševstva in fukanja ne gre mešati. Tako je to!" pravi ob koncu Vinci.
Zraven pripenjam fotografijo Langove, ki je naredila zame eno najmočnejših fotografij mam, ki so resnično steber življenja. Tiste "prave" prevzamejo nešteto skrbi, kot levinje skrbijo za svoje otroke, a "drevo življenja" še vedno stoji "pokonci" (kljub zaskbljenemu pogledu, ki pove vse), ker mora.