Moj Ikea balkonček

Moj balkonček je središče topline doma in obenem vez z zunanjim svetom - z domišljijo, ki te lahko na njem z mislimi odpelje kamor želiš. Tam v soju sveč okušamo kulinarične in vinske dobrote, debatiramo, sprejemamo goste, podpiram(j)o tobačno industrijo, se pustimo božati soncu, »kopamo« se v različnih svetlobah, ki jih prinašajo deli dneva … Pogled na desno z mojega Ikea balkončka se lahko ustavi na sosednjih debelih mačkah, podobnim tigrom, in papigi, levo od nas mala čebljajoča Anuška z milnimi mehurčki in legendarni pes Gužva, ki ima srčni utrip le 35 na minuto (ima pač tako energijo :-)). Moj balkonček je prostor, kjer se puščajo problemi, kjer se rešuje svet in kjer je dovoljeno šimfati tudi čez hladilnike in urednike. Tako je majhen, da sva si lahko čisto blizu, obenem pa ravno prav velik, da se na njem ne razgubi najina toplina.

P.S.1:Njegova visokost, oče triptihov - Pubec je bil danes častni jutranji gost. Iskreno se mu opravičujem, da je ostal brez espresso kave :-)
P.S. 2: Slikica ni z mojega balkona :-) Gre za nagrajeni letošnji oglas v Cannesu.

V znamenju rojstev

Pravkar z Iluzionistom - našim urednikom fotografije, oblikovalcem Nikom in urednikom oblikovanja Janijem Bavčerjem, vsi prijetno omamljeni od tiskarskih barv, prihajamo iz tiskarne, kjer smo preverjali printe revije Jaz. Seveda nas pričaka še nekaj šokov v obliki napak, ampak ob vseh popravkih je to le še kaplja v morje. Z novo, majhno super ekipo je to prva številka na samostojni poti, izpod "jarma" časnika Finance. Včasih se mi zdi, da kot urednica prav zato diham z dvojnimi pljuči. Šteje ekipa in nikoli plača!
Ustvarjanje revije je dolgotrajen kretivni proces in včasih ga primerjam celo z zanositvijo in rojstvom otroka, ko se vsi procesi, kot liki v Tetrisu, zložijo skupaj. Ko je revija stiskana, jo moraš pustiti od sebe, kot odraslega otroka na samostojno pot, in znova začeti ustvarjalni proces iz ničle. Dostikrat se prav zato hecam, da imam mesečno dva menstrualna ciklusa - eden je resnično moj, eden pa je revijin. In nikoli se še nista pokrila :-)
In ker imajo kretivni procesi pač svoje zakonitosti, je danes po delovnem vikendu, ki sta ga znala "omehčati" moja BU-ja, danes nastopila ustvarjalna jama. Tam nekje v globinah Postonjske jame sem se znašla utrujena, miselno prazna in ni še čas, da se lotim nove številke, novega kretivnega procesa.
Doma me je pričakal filmček mojega prvega nečaka - iz zavetja trebuščka moje sestre. S pomočjo tehnologije sem se čisto raztopila. Moje srce trenutno hitreje utripa, ker bije za enega malčka v trebuhu, enega kosmatinca in njegovega lastnika (vrstni red je zgolj naključen :-))

Sanje pod soncem

Danes naša Ihi v Mariboru razstavlja s Sašom Vrabcem na retrospektivni razstavi Sodobna fotografija na Slovenskem. Tja gremo z busom kot šolarčki na končni izlet. In tudi veselimo se odhoda kot šolarčki. Za Zvezdico pa samo še tole: "Svoboda je zgolj priložnost postati boljši," je nekoč zapisal pisatelj Albert Camus. Jaz pravim, da sanje nikoli ne umrejo. Lepo je, da si svoje ujela!!!

Planet za zadet

Trenutno sem na nekem drugem planetu. Zatorej moje energijske silnice odtekajo v drugo smer in ne na blog. Tale fotka je ravno prav odpiljena, da jo pripnem zraven. Naj vas tam dol na Zemlji nežno boža jesenski sonček.

Po dežju pride ...

Malo (starega) sonca nikoli ne škodi.

13. = 31

V mojem 30. letu je bilo nekaj vzponov ... padcev ... ampak ... premagala/i sem/smo skupaj vse ovire, zato ... danes adijo 30. leto in dobrodošlo 31. leto.
Življenje je lepo, če ga Živiš!

Ronnnie ali Anuška, to je sedaj vprašanje?

Natanko pred 28 leti je mama pomivala tla svoje hiše, v dobrem namenu, saj so prihajali dnevi, ko bo mogoče potrebno na tri štiri zdaj pobrati vse in oddrveti v porodnišnico. Doma pa bi jo morala pričakati čista hiša. Na vseh štirih je vneto pomivala, ko je kar naenkrat dobila popadke. Ata sprva bodoče mame ni jemal resno, saj ga je motila pri ogledu formule 1. Bila je nedelja, prav taka, kot je danes. Pred 28 leti je bil Schumacher še deček, velika zvezda pa Ronnie Peterson. "Ali ne vidiš, da ne morem iti, ker je ravno na stezi umrl Ronnie," je oče še vedno prepričeval bodočo mamo. Popustil je le, ko mu je obljubila, da če bosta imela sina, mu bo ime Ronnie. Ampak Ronnie nikoli ni dobil svojega naslednika v Ronniju, temveč v moji prijateljici Anuški. Pa tudi formula ena je ne zanima, je namreč zavzeta navijačica nogometa.

Za včerajšnjega predavatelja :-)

Psihološka študija profila profesionalnega fotografa ... na kratko.

50% pleassure, 50 % joy

Štirinajst dni je, kar se zabave tiče, moje življenje prisililo, da spi minimalno. In ker telesu to nikakor ni všeč, mi je vrnilo s hudim prehladom. Sredi poletja razbolelo grlo, robčki so zahtevali svoj davek – rdeč, otečen nos, in malo vročine. Ampak mi se ne damo.Danes sem ravno na novi majčki opazila na listku napisano: 50% pleassure, 50 % joy, namesto recimo 100 % cotton. Super ideja.
Zjutraj začenjam s seminarjem o postavljanju ciljev v življenju. Odšla brez kakršnihkoli pričakovanj, končalo pa se je s predčasnim odhodom, z izgovorom, da me v prestolnici čaka tiskovka. Slušatelji smo odgovarjali na vprašanja z barvastimi listki, na katerih je pisalo da, ne in mogoče. Ob predavatelju so gorele lučke v obliki kamna, kot neke vrste znak duhovnosti, iz ozadja pa je iz malega tranzistorja prihajalo zdaj malo dalmatinske muzike, drugič malo klasike. »Sprostite se, sprostite«. Sodu je zbilo dejstvo, da je predavatelj konstantno razlagal (in podkrepljeval s primeri), da je merilo uspešnosti finančna uspešnost. Med množico je izzval gospo s srednjo šolo, ki je ustvarila 30 trgovin, bila s tem po njegovih merilih iber uspešna in obenem srečna. »Sami smo krivi, da ne najdemo svojega rudnika diamantov", je bila njegova glavna poanta. Kot da bi vsi želeli biti bogati, ekonomisti in kot da so le bogati uspešni. Katki seveda ni dalo miru in izzove predavatelja z zlatim prstanom s svetlečim kamenčkom na debato, ki se konča tako, da vem, da je čas za odhod. »No, Katja, imate prav. Naslednjič bom navedel tudi primer Toma Križnarja in Zvoneta Šeruge (to je bil njegov predlog, s katerim se ne strinjam, seveda, ker je znova brcnil v temo). "Nista finančno uspešna, ampak sta svobodna in sta tudi uspela«, je argumentiral.

Pa še primer, kako psihologija predalčka ljudi. Gospa psihologinja, z vodno frizurico, vsa blažena (sem že videla, kako vzgaja svoje otroke) poroča o tem, kaj si je njihova skupina-omizje zamislilo ob lastnostih, kot so svoboda, vznemirljivo življenje, lepota, družabnost, spolnost, šport, zdravje, denar, priznanje in sožitje z ljudmi. Odgovor je bil, da gre za tipičnega fotoreporterja, ki je površen, užitkar, ne želi biti omejen in ne rabi konstantnega objekta. Sledi aplavz vseh zbranih, razen Katke, seveda. »Prav je, da ploskamo. Največjo napako delamo otrokom, ko jih stalno grajamo«, so bile še zadnje predavateljeve besede.
Še dobro, da ljudje živimo različna življenja, da se taki, z enake miselne orbite, najdemo. Ker če ne bi bilo življenje, kjer smo po merilih družbe tisti, ki živimo po principu 50% pleassure, 50 % joy (tudi v službi, kjer uživamo v delu na polno), izgubljene duše, na tej kugli nekaj najbolj dolgočasnega.

Poročni vikend na rdečem tepihu

Za gospo M in gospoda Copato, kot je sam rekel, da se bo v bodoče pisal.

P.S. S štirimi fotkami podiram tradicijo foto "triptihov" :-) Ali je to mogoče znak še hujše blogerske zasvojenosti ...