Kje so naše barke?

Včerajšnji večer z dobro domačo papico :-) je bil posvečen povratku jadralske ekipe Adria 4ocean z regate Les Sables-Azori-Les Sables. Veselje ob snidenju nepopisno. Pripovedovanje sem spremljala z odprtimi očmi. Boljše kot večerni kino, saj se mi je ob domišljiji vse izrisovalo pred očmi. Še posebno ob napeti razlagi, kako so Ažota čakali na čolnu pred Les Sables d'Olone, ob zaključku druge etape iz Azorov, in niso vedeli, ali je četrti ali tretji. Ko so za trenutek mislili, da so šle stopničke po zlu, se je nad njih zgrnila gromka tišina, kar naenkrat pa je nepogrešljivi Jure, njun vremenolog, začel vpiti Pr-ovki: »Tretji smo, tretji smo!!!« Po prečkanju cilje črte se je Ažotu pridružil na barki in znova sta skupaj objeta vpila: »Tretji smo, tretji smo«, prijateljici pa so kar lile solze sreče. Še sedaj me sprelevi srh po celem telesu. Ažo (na Anini slikci na cilju) je tako kot prvi Slovenec stal na stopničkah najtežjih oceanskih solo regat z miniji (le 6,5 metra dolge jadrnice. Predstavljajte si, kot bi na oceanih jadrali v svoji domači banji :-)), kar pa velja za krono v jadranju. Kiki odličen sedmi med 70 jadralci.
»Užitek nekateri povezujejo z nezdravo hrano, seksom in prekrokanimi nočmi. Ampak isti pravi užitki so povezani s trenutki, ko presežeš samega sebe, ko presegaš meje, za katere sploh nisi vedel, da obstajajo. Siguren sem, da je sončni zahod za nekoga, ki je preplezal težko plezalno smer nekaj popolnoma drugega kot za nekoga, ki se je zbudil po pijanski noči. Čeprav oba gledata v isto sonce … Užitki, ki sva jih našla na oceanu, ioso običajni. Ko jih doživiš, šele razumeš, kako veličastni so in da takih ne moreš najti nikjer drugje,« lani Ažo zapiše v mailu iz Brazilije, po prejadranem Atlantiku na regati Mini Transat.

-V spomin na 31.8.2003: Prav tisti dan je pred Izolo prijatelj Ažo v orkanski tramontani izgubil jambor, mi pa smo na jadrnici Esimit na regati 100 milj Garde le nekaj metrov po cilju zaradi okvare krmila in orkanske tramontane, ki je potopila 21 jadrnic, jadralce pa so iskali s helikopterji in infrardečimi žarki, ker se je vse penilo, takole končali (+ porušili zid in hiško na dvorišču - fotkal pa sojadralec na trotla). Predstavljajte si, da ješ na dvorišču (tako, kot so lastniki te vile ob Gardi) in kar naenkrat nad sabo zagledaš jambor 20-metrske jadrnice :-) Naslednji dan, ko smo reševali barko, smo bebavo zrli v bonacasto gladino Garde, kot bi želela povedati, saj znam biti tudi mila.

-stanje morja 31.8. 2006: rahlo vzvalovano, maestral (NW) do 8 vozlov, sonček :-)

Strast s tisočimi obrazi

Strast so v antiki zdravili kot bolezensko, celo obsedeno stanje. Še dobro, da smo leta 2006 :-) Te dni sem, tudi službeno, veliko izrekala to besedo. Navsezadnje revija JAZ govori o ljudeh s strastmi. In danes je za nami uspešen dan, ker smo začrtali nov slog naslovnice. Take, v katero verjamemo vsi in v kateri bo, verjamem, novi urednik fotografije lahko zasvetil v svoji pravi in polni luči. Pa ne povem kakšne, šlik korenček :-), bo treba počakat do konca septembra.
Čeprav najprej ob besedi strast pomislimo na ljubezensko in seksualno strast (včasih pride kar mimo na kolesu v stari Ljubljani), je strasti še veliko. Delujejo pa po zakonu narave: močnejši veter je, bolj bo močnemu ognju-strasti dal še večjo moč. Sama prisegam na to, da vse, kar počnemo v življenju, moramo početi s strastjo. Za to živimo, ker če ne smo le »prozorni« ljudje brez fluida, čisti pasivci. Bega me le to, da imajo strasti in odvisnosti isti možganski center, ne glede na to, kako se na zunaj razlikujejo.

Večerne sence v Goriških Brdih

Večerne sence padajo na pot in mrak prihaja.
Les šumi. Počasi umirajo voda in listov glasi,
in že je mirno, mirno vsepovsod.
(Gradnikove besede v njegovi rojstni hiši v Medani)

"A lahko rajši tukaj avto pustim, ker ne bi šel še malo naprej. Veste, tale avto nima pogona na štiri kolesa in ne vem, če bom lahko zvečer, ko se vračava in bo rosa!!!:-) , speljal, " s press avtom Pubec z neverjetnim izgovorom o rosi vehementno dobi super parking plac v Medani. Ena pač znajo.
Najprej sva se s fotoaparatoma podila po Goriških Brdih - med trtami, iskala hribčke v oranžni barvi, preden se je sonce skrilo za oblake, reševala sem oljke, ki Pubecu niso šle v kompozicijo in jih je želel kar odstraniti ... Medana je te dni živela v znaku vina in poezije. V vasi je ob cesti v vetru plapolalo skoraj 280 potiskanih majic s poezijo, hajkuji, ki so nastajali v Brdih (zmagal je ta: "Ne sekiraj se, če uide norost. Pride druga"), cel dan so potekale gledališke ulične predstave, foto razstave, degustacije vin. Vaška atmosfera je bila fenomenalna. V družbi nadaljujemo v odtenku rdeče v kozarcih in na kamnitem vaškem dvorišču, osvetljenem z mavričnimi barvami. Svoje odtenke so barvam dodajali glasovi in tuji jeziki pesnikov, ki so nas uspešno zapeljavali z besedami. Neverjetno, kakšno magično moč ima izgovorjena beseda, še posebno, če je v odbiti bolgarščini, smešni "mediteranski" angleščini ali noro seksi britanski angleščini.

V fazi hipoteze o vsebnosti vode

Počasi razvijam eno čudno teorijo o vsebnosti vode. V četrtek na dekliščini, kjer sem morala vse zbrano fotkat, sem večer preživela ob vodi in Coca coli, v petek zvečer na praznovanju prijateljičinega rojstnega dne, kjer sem bila zadolžena za razvažanje gostov, ob korenčkovem soku in vodi. In kaj se zgodi v soboto zjutraj, kar me spremeni v mumijo za skoraj sedem ur? Migrena. No, drugi zjutraj zaradi vina poročajo resda o mačku, ampak jaz bi temu raje rekla male muce :-) v primerjavi z mojo migreno. Zvečer greva pa na Dneve poezije in vina v Medano, če so mi že drugi plani (zaradi vode) v vodo padli, pa da vidimo, če teorija drži ...
In zraven seveda ena počitniška. Polna Luna in Limoncello, najboljša pijača, značilna za Sardinijo, Sicilijo in Toscano. Pijača iz limon, sladkorja, alkohola in ... seveda vode.

Lenobe (z veliko začetnico) ni več

Lenoba ni bila kr ena barka. Bila je The Barka z The Posadko (karakterno fejst moška družbica, res mladi morski volkovi, ki so veeeeeliko svojega časa, denarja in pozornosti namenili Lenobi, no, da ne pozabim napisat, da so bili zadnja leta Vedno državni prvaki :-) Ko je kazalo, da bo lastnik prodal našo barčico, so me prijazno povabili, da smo skupaj harali po regatah. In imeli smo se nepozabno. Lenoba je doživela in preživela že marsikaj - viharje, pijavice, Katko za krmilom, ko smo nasedli (ampak, prosim, globinomer ni delal prav), lani na Barcolani v čez 30 vozlih zlom krmila in uspešno reševanje ... Ampak te dni pa ni preživela trka 13-metrske jahte, ki se je zabila vanjo (motornjakarji res ne poznajo pravil srečevanja na morju, brrrrr. Jadra imajo VEDNO PREDNOST!!! pa čeprav imate daljše, več denarja in nafte). Šel je trup, jambor, kobilica, skratka totalka. Policija jih je takoj zvlekla na kopno. Hudo ranjena Lenoba tako ne boveč predla od ugodja pod novim temno modrim genakerjem (mmmmm v krmo) in na njej se več ne bodo mogle spletati vezi, ki jih lahko splete le morje.

P.S. Gob na Gorenjskem ŠE ni, veter pa je. Takole sta se v nedeljo igrali dve Urški - ena, ki je bila to le en teden, in ena (na počitnicah), ki je to že devet let. Fotkal pa ata.

Lastni magnetni sever

Pa sem nazaj čez sedem morij in sedem gora ... Ne da bi si to zabičala pred odhodom, a vsakič znova ugotavljam, da na potovanjih kompas moje radovednosti sledi le svojemu lastnemu magnetnemu severu. Ne odkrivam novih dejstev, ne sledim tistim, ki so v vodnikih postavili pravila, kaj je pomembno, kot neke vrste neizpodbitne resnice, kaj je vredno ogleda in kaj moramo nekje izpustiti. Na potovanjih, tudi bolj športno obarvanih, kot je bil ta, veliko vlagam in zbiram (jim tudi sledim) impulze, informacije, ki jih sprejema moje telo (tokrat iz zraka-vetra, jadra in morske gladine skozi kljuko trapeza, svoje roke - prav zato mi trenutno Kristusova poza najbolj ustreza :-)) - in stopala. Zbiram tudi misli, ki se rojevajo v glavi ("Potovanja so porodne babice naših misli", je rekel Alain De Botton v knjigi The Art of Travel) in mi žlahtnijo življenje, in utrinke, ki se jih učim zaznavati in zapisovati s fotoaparatom. Lepo si je vsak trenutek dneva narediti po svoje, v sožitju z naravo. Lepo je zaspati nekje pod zvezdami, ko se ti pred očmi prikazujejo obrati, telo pa kot bi bilo še vedno nekje z desko na dihajoči morski gladini. P.S. Takole (z rumenim jadrom) dela jibe v skoraj 30 vozlih vetra On.

Predpočitniški vikend

V soboto čisti chill out. Najprej se zjutraj dobim v dvoje, vmes nas je že čez deset, dan končam v troje. Tako redko jo v soboto mahnem na tržnico in na kakšen klepet, saj sem le redko doma, zato je pa takrat toliko slajše. Neverjetno, koliko Ljubljančanov poseda ob Ljubljanici. Vse polno. Tadejček navduši s teorijo o ženski torbici, zvesti spremljevalki. V eni od prejšnjih Sobotnih prilog namreč članek o tem, zakaj se moški dandanes ne znajdejo v tem svetu, sploh ne več kot lovci, ženske pa se, ker so še vedno nabiralke. V svoje torbice naj bi namreč dajale vse mogoče, kar nakupimo. Vsi prijatelji so me imeli že poln kufer, ker sem cel dan skakala s fotoaparatom in sem vedela, da se bo večer zaključil pri pregledovanju in učenju poznooo po polnoči, in se tudi je.
Danes pa kot kontrast prihajajočemu morju, mmm, še gozd in hrib in zrak, ki ga je lažje dihati, čeprav smo više bližu soncu. Pakiranje je v mojem življenju, kjer sem stalno nekje, čista rutina in nekaj popolnoma nestresnega, kar le redkokdo verjame. Bolj sem znana po prtljagi, ki v moji predsobi ostaja še nekaj dni po prihodu :-) Skoraj spraznila sem levi del (športno-popotniški) moje drsne omare. V njem ni več srfaške robe, ruzaka, vse za najino spanje v šotoru in na prostem, obezno pa bo še kuhanje in jutranje kofetkanje zunaj na najinih plinskih kuhalnikih. To je lajf!!! In če prištejem še raziskovanje pokrajine, kolo, knjige, fotič in psička Enza, je to to. Nujno moram pogledati, kdaj bo polna luna, da si izpolnim velikooo željo - srfati po zlatem morju pod polno luno. Ne vem še sicer, kako bom odmislila misli na morske pse.
Ažo je po tednu jadranja na Atlantiku zjutraj padel na 2. mesto, le za dobre tri milje zaostaja za Adrienom Hardyjem, Kiki 8. Ampak Ažo je itak čisti borec, še posebno takrat, ko na morski gladini gleda koga pred sabo. Smrk, ker jutri zvečer s klapo ne bom mogla proslavljati prihoda na Horto (Azori). Anuška, ti kar namesto mene spi en gin tonik :-) Potem ju čaka še 2. etepa, nazaj v Francijo ... Vmes po stanovanju, ko se premikam med delom za računalnikom (da preverim vse uredniške zadeve) in pakiranjem, hodim v visokih štiklah, ker bom 14 dni iz vaje, prijateljičina poroka se pa približuje :-) Sama sebi sem smešna.

Popotnica za zvezdico - Pod pariškim nebom

Pod pariškim nebom je vzletela pesem,
hmm, hmm
Rodila se je danes, v srcu nekega dečka.
Pod pariškim nebom se zaljubljenci sprehajajo,
hmm, hmm
Njihova sreča se gradi, na ozračju ustvarjenem za njih.

Na mostu Bercy en filozof sedi,
dva muzikanta, nekaj postopačev in na tisoče ljudi.

Pod pariškim soncem do večera bodo peli
hmm, hmm
Himno ljudi zaljubljenih v svoje staro mesto.

Blizu Notre Dama, je včasih kaka drama.
Ampak v Panami se vse uredi.
Nekaj žarkov poletnega sonca, harmonika mornarja,
upanje cveti pod pariškim nebom.

Ampak pariško nebo ni dolgo kruto,
hmmm, hmmm
Da bi se opravičilo, ponudi mavrico.

P.S. Tole bi v originalu zapela Edith Piaf, al pa jaz, ha,ha.

Izvoz Novo mesto zahod - drugič

Pravkar sem se domov pripeljala po nasprotni strani obvoznice, od koder smo prihajali danes zjutraj. Smer Novo mesto je bila (za tja trenutno dooolga kolooona lučk), glasbena podlaga Dido.
Bil je magičen dan na Fotopubu- dobila sem avtorske pravice za prvo biografsko knjigo :-), spoznala bodočega najboljšega strelca na ciganskem nogometnem svetovnem prvenstvu - Ronaldinha "Brajdiča", ki zna že pri enem mesecu pozirati, opazovala mojstre pri delu, ob tem shranjevala podobe le s svojimi očmi, gledala mojstrovine mojstrov in plesala s temi mojstri. Bili so magični ljudje. Bile so magične foto podobe. Bila je magična vožnja. In jutranje magično nebo, ki ga redkokdaj uzrem.
Čeprav Zlatko trdi, da bo novinarstvo še malo počakalo, na foto blogu briljira s svojo igrivostjo besed. Ne vem, zakaj potem meni pri opisu včerajšnjega dne zmanjkuje besed ?!?! Rabim spanec in počitnice ...

Nov dan

Včeraj sem po trebuhu nežno pobožala bodočega prebivalca naše Zemlje in se ob tem spomnila nekoga, ki jo je včeraj zapustil. Prišel je nov dan ... z dežjem, ki vedno spira nakopičeno. Prišel je nov dan ... z novim vodstvom Ažota tam daleč na Atlantiku, kjer morje drugače diha in kodra svojo površino. "Saj je rekel, da bo pohitel domov, samo da se mu bo tako mudilo, pa nisem vedla," je povedala njegova življenjska sopotnica.

Prijateljici gresta na jug

Včeraj se je začel v Novem mestu festival dokumentarne fotografije Fotopub 2006. Amaterka (Morska deklica) je zatorej povabila profesionalko, da jo skupaj mahneta na jug, najprej na predavanje Paula Lowea Vplivna priča. V dobri uri bolj nametane predstavitve, polne citatov fotografov in primerov, predvsem vojne fotografije, se je Lowe, sicer vodja magistrskega študija fotožurnalizma na London College of Communication, dobrih šest let član agencije Magnum, da o prestižnih nagradah tu na blogu, kjer ne bi bilo dovolj prostora, niti ne govorimo, ukvarjal z dilemo med estetiko in etiko fotografije.
V debati, ki je sledila, je profesionalki najbolj stopila na živce gospodična, ki je razvijala idejo o tem, kako so novinarji in fotografi krivi sami, ker iz vojn prinašajo samo grozne posnetke. »Morali bi iznajti nove poti prikazovanja vojne, da bi videli tudi kaj lepega …«, je bila njena teorija. »Kaj lepega??!!!« se takoj spogledava s profesionalko, saj to je ja vojna. A naj prosimo mamo, da doji svojega otroka pred mrtvim vojakom, al kaj? »Jo že vidim, vso razneženo, kako fotka makro, bjah«, so bili komentarji profesionalke. Pogled in koncetracija pa nama je bolj uhajala na predavatelja levo – Patricka Sutherlanda. Slednji gospod, med drugim dobitnik nagrade World Press Photo za fotografije o intenzivnem kmetijstvu, je izžareval neverjetno energijo in vpogled v našo debato. Menim, da vloga vojnega fotoreporterja tako in tako ni, da bi moraliziral s svojimi fotkami ali si celo domišljal, da bodo ljudje ob pogledu na njih bili pripravljeni zaustaviti vojno. Čeprav, kot pravi Lowe, se ti ob grozotah, ki se kopičijo in jih ne želiš nobenemu, nabira tudi negativen odnos do fotografiranja le-tega. Vloga tovrstnega fotografiranja je tako in tako bolj v dokumentiranju, s katerim se vsaj poskušamo truditi razumeti te grozote. Ali kot bi rekel Borut Peterlin: «Fotografija je jezik, tako kot angleščina, le da se včasih, sploh v vojnah, lažje govori s fotografijo«. Priznajmo si, da smo lačni emocij (čeprav nas velika količina le-teh že dela apatične) in da si tega želimo tudi pri vojni fotografiji. Noben urednik ne bo kupil fotografije, ki prikazuje lepo ulico, če pa bo le-ta zrušena in bo prikazovala še človeško tragedijo, bo fotograf ali novinar vedel, da ima zgodbo. »Somebody's else tragedy is not the same of your own«, to drži. Svet sam je že neobjektiven in ne vem, zakaj bi morala biti objektivna tudi vojna fotografija, ki je tako in tako govorica subjektivne interpretacije. No, mi smo Fotopub nadaljevali v nori družbi na svoj, cenzuriran način …