Društvo briških bic čestita Pubecu za RD

Naj za trenutek odloži diplomo naš prijatelj Pubec in se zazre v prihodnost, ki ga čaka po danes dopolnjenem 30. letu. Rade bi mu povedale, da naj se ne sekira zaradi let (kar nas poglej!), saj najlepše šele prihaja.
Tvoje zveste oboževalke iz Društva za ohranitev bic Goriških brd (pokliči nas, ker nas bo kmalu treba fotografirati v kopalkah za koledar 2008)

Tudi to so Goriška Brda

Vsi čuti predejo mmmmmmmm
mmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmm
mmmmmmmmmmmmmmm
mmmmmmmmmmmmmmmmmmmmm ...

Pasja vročina ali zima, pogrešali te bomo

Družbena odgovornost in trajnostni razvoj sta besedi, ki jih vse organizacije, podjetja in posamezniki tako radi promovirajo, vprašanje pa je, če svet (navkljub vsem predpisom) res deluje v to smer. Tudi Merklova se je morala na G8 zelo potruditi in prepričati Busha, da to ni le dobro, ampak tudi koristno za gospodarstvo. Brazilci so si zmislili pomanjšane "spominke" s celega sveta, ki v vaših akvarijih ponazarjajo, kako bo, ko ne bo več ledu in snega (Snow is just a frozen water, je pred več kot desetimi leti (vizionarsko) oglaševal O'neill). Greenpeacova je steklena krogla, v kateri je od snežaka ostala le še kapa, šal in korenčkasti nosek :-) WWF pa poziva s "termo peticijo" k aktivnemu ukrepanju zmanjševanja globalnega zračnega segrevanja. A je vam tudi takoooo vroče?

Predvidljivi planet Ikea

Obožujem Ikeo, ker je tako predvidljiva. Vedno isto vznemirjenje večer prej, neko čudno pričakovanje vedno istih Ikeinih hrenovk. Pot do tja, vse znano. Isti "pit stopi", enaki sendviči, kave, isti izvoz za Graz kot že nevem kolikokrat prej. In v stavbi vse isto. Vzameš tisti mali svinčnik, dva papirnata metra, ker nikoli ne veš, v kateri veeeeliki rumeni ali modri vrečki se bo zgubil (tako kot katalog le za ogled, ki se vedno na koncu znajde doma:-). In potem samo še kode: 2, 25-trikrat; 1,08-dvakrat ... , ki jih vpisuješ v znane razpredelnice. Pax, Vikka, Curry, Amon, Faktum, Bitnik ... Znana tale imena, kajne?

Na Planetu Ikea čas malo drugače teče. Po nekaj urah, ki jih imaš na voljo, in se sicer sprva zdijo kot cela večnost, se nazadnje 15 minut do zaprtja vlečeš še pri zadnjem iskanju med visoookimi pulti. Prav tam, kjer običajno misliš, da boš odrešen muk, ko boš končno našel kodo in tisti velikanski zavitek vrgel na svoj voziček, vsakič znova ugotavljaš, da pol stvari na tvojem spisku kod na teh pultih sploh ni. In v tem je trik Ikee. Da moraš vsakič znova na ta planet, po katerega obisku moraš obvezno počivati vsaj še en dan.

Inovacijsko novinarstvo ali na Zahodu nič novega

Pojem inovacijsko novinarstvo prihaja z Zahoda, natančneje z Univerze v Stanfordu in me je samo po sebi izjemno pritegnilo, preden sem obiskala dvodnevno konferenco Innovation journalism-Stanford after Stanford na moji bivši fakulteti (ki po ponovnem obisku, roko na srce, ni nič kaj podobna tisti, ki sem jo obiskovala in sta jo zaznamovala trakta A in B :-). Resnici na ljubo so o sodobnih medijih bolj tavali v megli na številnih okroglih mizah, in to žal že nevemkolikokrat videne iste face. Mnogi od njih so inovativno novinarstvo, ki je del inovacijskega novinarstva, enačili le z blogi.
David Nordfors, promotor inovacijskega novinarstva, ki proces inovacij in inovativnosti postavlja v središče ter pri oblikovanju vsebin prepletajoče združuje posel, tehnologijo in politično novinarstvo v celoto, imenovano Inovacija, je rekel, da ne razume medijev, ki ne objavljajo zgodb o inovacijah, ki so ključen vzvod današnje družbe. Takšne teme samo večajo bralstvo, je trdil, ter da podjetja, ki se ukvarjajo z inovacijami/tehnologijo (kot glavni krivci) medijem ne znajo dobro predstaviti teh tem. Vse lepo in prav v neki "teoretični" družbi - ampak kaj pa medijska politika, uredniki, bralstvo ... Kaj je bilo prej- kura ali jajce? Slabe vsebine ali občinstvo, ki si želi take vsebine. Vsaj za Slovence ne bi rekla, da si želijo in da so zreli za takšne teme, ko pa raje, celo najraje berejo rumeni tisk in zastonkarske časopise. Pri novinarjih je pa dandanes vse prevečkrat tako, da se ne spoznajo na teme - v ponedeljek pišejo o umorih, v sredo prepisujejo nasvete za zdravo telo iz tujih medijev, in konec tedna že o inovacijah. Pa smo spet na začetku - pri družbi, ki bolj slavi zmagovalce resničnostnih šovov, kot pa tiste, ki s svojo kreativnostjo in inovativnostjo premikajo meje. Za večino je dobro to, kar se prodaja, in ne to, kar je v "resnici" dobro.

Naročnik je kralj ali bloganje - pot do boljšega življenja

Na sobotnem Blogresu, prvem kongresu blogerjev, sem v sklopu predavanja Nicolasa Fermonta, bordarskega zanesnjaka, ki s prijateljem ustvarja ednega najbolj branih boarderskih blogov in ki je postavil odlično teorijo - DA JE SICER BLOGANJE LAHKO POSLOVNA PRILOŽNOST, DA PA JE ZANJ ZANIMIVO BOLJ DRUGO - DA JE PREDVSEM POT DO BOLJŠEGA ŽIVLJENJA -, ponovno videla video, ki prikazuje odnos med naročnikom in medijsko agencijo. Nekam znano je tole, sem si rekla. Enako lahko rečem ob teh ilustracijah Toma Fishburna, marketinškega direktorja, ki dobro pozna delovne norije na medijskih agencijah. Torej mu ni potrebno čakati, da inspiracije za njegove ilustracije padejo z neba, ampak ga inspiracije napadajo kar sredi dela. Težki so tile ponedeljki, ni kaj.

V znamenju dežja in Playboya

Z urednico Playboya sva že za aprilsko številko urednikovali skorajda 40-stransko navtično prilogo Playboya, ki je šla bojda v prodaji za med (prav tako na Internautici), in je dosegla svoj epilog še v morski večerji urednic in najinih najdražjih. Družbo so nam delali tudi izborna pijača - rebulica in malvazija, da o gospodični Carolini iz Simčičeve steklenice niti ne govorim. Mojster Jaka se je izkazal kot pravi slovenski Ferran Adria (lanski kuhar leta na svetu, ki slovi po inovativnih tehnikar v kuhinji, iz katere vedno diši po ribah). In če je bil večer Playboyevsko obarvan (dobra hrana je nekaj najbolj seksi) ... objavljam zraven še oglas za nemški Playboy, narejen pred kratkim. Prav lepo gre v kontekst teh deževnih dni. I like them a lot :-) (oglase, namreč) ... zbirko 60 intervjujev, izdano pred nekaj dnevi od 6. obletnici slovenskega Playboya, pa tudi.

Avtorske pravice na glavo - s papirja v digitalni svet

Včerajšnja okrogla miza Zbornice za odnose z javnostmi na temo avtorskopravnih pogledov storitev spremljanja medijev je odprla vrsto vprašanj in razkrila še več avtorskopravnih kršitev. "V svetu digitalnih medijev smo vsi po malem kriminalci, večkrat na dan," je odkritosrčno povedal direktor NUK-a. Rešitev, vezanih na spremembo zakona o avtorskih in sorodnih pravicah, je kar nekaj, a najti bo potrebno še veliko skupnih dogovorov.
Najprej: Težko (skorajda nemogoče) je omejiti uporabo elektronskega klipinga le na vnaprej znan in določen (torej zaključen) krog uporabnikov.
In še nekaj pomembnega: V tem začaranem krogu press klipinga je kar nekaj akterjev, katerih inetrese bo potrebno uskladiti. Če začnemo pri avtorjih - novinarjih, fotografih in ilustratorjih, ki delajo za slovenske medije. Kolektivna pogodba medijske hiše z agencijo za press kliping odpade, kajti pri nas je več kot tretjina samostojnih novinarjev in fotografov, katerih pogodbe nikakor niso enake tistim, ki so zaposleni v določeni založniški hiši. Pa tudi vsi članki ali fotografije istega avtorja ne spadajo pod iste vrste pogodb - vse večkrat se samostojniki odločajo, da založnikom ne prenesejo vseh moralnih in materialnih pravic, kar pomeni, da njihove fotke ne smejo uporabiti kjerkoli in kolikokratkoli pač želijo. Po moje je zato nesmiselno uvesti kolektivno uveljavljanje na podlagi zbiranja avtorskih pravic.
Kliping konkurira medijskim hišam: Press kliping agencije delajo "štalo" založnikom, saj kupijo le en izvod revije, iz katerih secirajo članke (večinoma do sedaj brez dovoljenj avtorjev in založniških hiš) za npr. tisoč naročnikov. In zatorej medijske hiše (upravičeno) želijo po novem posebno nadomestilo press kliping hiš.
In še en faktor se nam prikrade vmes: kar naenkrat se medij distribucije-časopis (nedigitalni zapis) v press klipingu spremeni v pdf digitalno datoteko, ki se pošilja elektronsko do sveh mogočih (ne)+naročnikov. Avtorske pravice za nedigitalni in za digitalni zapis pa so različne. Naš 47. člen zgoraj omenjenega zakona namreč dopušča reprodukcijo le iz periodičnega tiska v periodični tisk.
Toliko samo kot kost za glodanje. In da ne pozabim: press klipping je velik biznis. Samo lani je bilo v Sloveniji opravljeno za 3,2 mio evrov press klipping storitev (avtorske pravice za te članke pa so znašale le 75.000 evrov).