Vis je miss

Gremo pogledat, če ga morje ni odplaknilo ali premaknilo drugam :-) Takole je bilo zadnjič s "trotlom" ...
In da ne boste rekli, da pišem samo o lepih stvareh. Za med "praznike" domače branje in gledanje fotoreportaže o tem, kako smo Slovenci uspešni v preganjanju Romov. Borut Peterlin, stari znanec te problematike, v vlogi avtorja. Sram nas bodi ...

Dvojajčna dvojčka JAZ in Jaz.si

Danes smo z ekipo, ki ustvarja mesečnik-revijo JAZ, »rodili« kar dva novorojenca, skorajda dvojčka, a dvojajčna. Enega v tiskani, revijalni obliki (posvečen je STRASTNIM POPOTNIKOM) z merami 215 x 297 mm in natanko 337 grami, drugi pa ima čisto svoje dimenzije, odvisne od vaših računalniških ekranov :-)
Kot prvi slovenski tiskani medij začenjamo s svojo spletno stranjo z blogi-dnevniškimi zapisi avtorjev, ki vas bomo popeljali v svet zakulisja nastajanja revije JAZ in »črno na internetu« delili z vami svoja mnenja. Seveda računamo tudi na vaša. Na WWW.JAZ.SI boste lahko spremljali naše delo od prvih strastnih idej do zadnjih dogodkov pri pripravi revije, tudi skozi obsežno foto galerijo. Za revijo še vedno "skrbi" urednica Morska deklica, spletni urednik je internetni master Jure Vižintin, Svetlobni iluzionist pa se še vedno najbolje znajde v vlogi urednika fotografije. Njegovo delo je tudi zgornja naslovnica. Zdaj pa čim prej na potovanje skozi revijo (na kioskih in pumpah jutri), spletno mesto in nekam, kjer ne bo le s prstom po zemljevidu.

P. S. Otroka sta zdrava (po tretji uri osvežimo www.jaz.si), starši zelo utrujeni, a se počutimo dobro :-)

"Potopljeno" Novo mesto

"Tiha in nema se vije 'krog mesta in ga ovija kot ljubica zvesta" je o reki Krki napisal pesnik Dragotin Kette. Takole pa gleda in fotka "ljubico" moj sprehajajoči se očka, ker je srečen in zaljubljen :-) Vesela sem, da je moj redni gostujoči bloger, "dopisnik", bralec in navdušenec nad blogosfero.

Srečanja s pečatom

Delati v novinarstvu, v uredniških vodah je privilegij, pa ne zaradi tistih treh buteljk dobrega vina, ki jih dobimo za novo leto. Privilegij, ker srečujemo toliko zanimivih in različnih ljudi. Prav različnost, eni prihajajo iz sveta športa, drugi iz umetnosti, tretji so lahko strastni zbiralci znamk, nas vsakodnevno napolni z novimi impulzi. In odvisni smo od njih. Novinarji ne potrebujejo/mo doktoratov, ker doktorirajo/mo vsakič iz različne teme, ko se pripravljajo/mo na poglobljene intervjuje. Ob množici srečanj obstajajo taka s pečatom, taka, ki te zaznamujejo. Med njih zagotovo uvrščam Borgeja Ouslanda, največjega polarnega osvajalca vseh časov (zaradi katerega sem leta 2000 preživela novoletno noč v snežnem igluju), Petra Gilmourja – enega vodilnih match race jadralcev na svetu (svoje motorične pomankljivosti in disleksijo je preusmeril v neverjetno izostreno jadralsko taktiko), in Ando Perdan – to drobno, toplo, nesebično bitje. Ande Perdan kot gornica pozna stiske alpinistov, kot zdravnica splošne prakse pa na himalajskih odpravah, kjer se vsi dobro zavedajo, da rešilca ne bo v 20 minutah, ni samo v pomoč alpinistom, temveč tudi domačinom. Kot zdravnica prostovoljka se je podala tudi v popotresni Pakistan in nato doma uspešno pokrenila akcijo zbiranja 10.000 spalnih vreč. Njena dejanja pomoči so tako iskrena, kar pogrešam pri mnogih popotnikih. Ko sva zaključili pred dobrim letom najin prvi skupni intervju, sva se v trenutku objeli, ker sva obe čutili enako. Zimski večer sem v njenem toplem domu zaključila z vrečko domačih dobrot, ki mi jih je zavila za popotnico do Ljubljane, in nečim zelo posebnim – nekaj cvetovi materine dušice, ki jih je v baznem taboru, v trenutkih nemoči, nabirala v času reševanja Tomaža Humarja v steni Nanga Parbata. Še danes jih imam v posebnem lončku na kuhinjski polici in zdi se mi, da iz njih prihaja 1000 vatov topline. V novem Jazu, ki izide v petek, vas čaka njen novi portret s pomenljivim naslovom Nahrbtnik je moja najljubša torbica.

Odgovor leži v pečenih piškah

Zadnje dni me na poti na uredništvo spremljajo pesmi "mladosti". "20 let v 20 dneh" na Radiu Center sproža mešane občutke. Vsako jutro sem tako z mislimi nekje, preskoki so hitri. Glasba ima res neveretno moč, da z njeno pomočjo v trenutku privrejo na dan točno določena leta, kraji, občutki, osebe, dogodki. In neverjetno, kako imamo glasbena besedila zakodirana v možganih, kot vožnjo kolesa. Dolgo sem že na tej kugli :-) In potem mi ob razmišljanju o tem, kaj je bilo postorjenega v teh 20 "opevanih" letih, pride pod roke Cankar, ki vse skupaj poenostavi: "Nazadnjaštvo je dobro, naprednjaštvo je dobro, najboljše pa so pečene piške".

Nekaj kreativnih (tudi sposojenih) o kreativni industriji

Iluzionistov zadnji post mi je dal kar nekaj misliti o kreativni industriji, kamor sodi tudi "press svet". Znotraj njega je mnogo svetov različnih vrst medijev, tudi blogersko vesolje. In sem se spomnila Dragana Sakana, guruja oglaševanja in trženja na Balkanu ter futurologa, ki zna rojevati ideje ne le za trg, ampak tudi za blagor družbe.
Vsa kreativna industrija (ta naj bi zavzemala 17 različnih področij, vse od arhitekture, založništva, glasbe, do IT-ja in raziskovanja) je trenutno razvija izjemno bliskovito, celo najhitreje in je tudi najdonosnejša. V intervjuju, ki ga pripravljamo za novo izdajo revije Jaz, prav Sakan pravi:" Kreativna industrija, imenovana tudi nova ekonomija, ne počiva kot stare industrije, saj nenehno ustvarja nove ideje. Stara ekonomija temelji na zniževanju stroškov, medtem ko v novi ekonomiji stroški rasejo skladno z rastjo novih idej. Medijske hiše bi morale čim več trošiti, da bi novinarji bralcem prinesli čim več novih idej". In na to mnogi, mnogi pozabljajo, ko pod pritiskom kapitala producirajo bebave teme, resda tudi za čedalje bolj bebavo publiko.

Ko ulice zaživijo

Pravkar sem "rodila" novi uvodnik, v katerem razmišljam o tem, kako pred potovanji ne smemo v glavah delati prevelikih pričakovanj o tem, kaj bomo videli, počeli in si pred očmi izrisovati do potankosti pokrajine in njenih ljudi. Za potovanja ne potrebujemo scenarija z vsem predpisanim, ker to vodi le v nepotrebna razočaranja in izgubo prvinskosti. Včasih nas prikupno in nepričakovano lahko zapelje lepa svetloba, drugič poseben okus hrane, tretjič svojstvena atmosfera. In vredno se jim je prepustiti.
Daleč na jugu sva se letošnje počitnice prepustili potepanju po zakotnih mestnih ulicah. Na eni od njih me sprva pritegne sušenje krompirja in kaj kmalu se na oknu pojavita sva iskriva nasmeha. "A naju lahko slikate, teta," me prosita" in če nam lahko pošljete domov". Trudim se razložiti, da je to digitalni fotoaparat, a mi ne uspeva. "Na kateri e-mail naslov pošljem," naivno nadaljujem. "Ulica ta in ta" pojasni najbolj iskriva. Ulice brez ljudi in zgodb so mrtve, mi pa brez neta (oni tega še ne vesta, jaz pa zelo dobro, ker mi že en mesec nagaja mail). To je za njiju z ulice Morska deklica 13 :-)

Dva blogerja "on-scene"

To je pa tako, če na srečanju slovenskih blogerjev svojemu kolegu s študija novinarstva, danes odličnemu novinarju Mladine, razlagaš, kaj ti je novega prinesel v življenje blog :-) Tudi šalo, da bi lahko imela s fantom tajno bitko, kdo bo objavil več postov na blogu. "Poraženec" bi namreč pomival posodo (Ne skrbite, s to plačo grem zagotovo v salone bele tehnike na ogled pomivalnih strojev, ker vem, kakšna usoda me čaka:-)) Torkovo popoldne sva takole z Urbanom (tokrat za prijetno spremembo s fotoaparatom pred objektivom drugega fotografa) pozirala Borutu Peterlinu, uredniku fotografije na Mladini. In še nekaj: zaradi županskih volitev bo Mladina, v kateri vas čaka obsežna reportaža o življenju slovenskih blogerjev, ta teden izšla že v petek, in ne v soboto, kot smo navajeni.

Sreča so srečanja z dobrimi ljudmi

V življenju smo razpeti med tem, kar moramo in med tem, kar si želimo. Sama si želim! več pisati na blogu, podkrepiti tekste s kakšno »srednje slabo« amatersko fotko. Tisti moralni imperativ, da to celo moram, je dolžnost do bralcev (o tem smo razglabljali ta konec tedna na srečanju slovenskih blogerjev, kjer so blogi z obrazi dobili nove dimenzije), ki si jo (kot dvojna urednica – trenutno dobra za revijo Jaz in slaba za svoj blog) nalagam kar sama. Ker če ti oče lepo pove, da tvoj fant vsak dan objavi nov in še po vrhu dober post, ti pa že teden dni nič, potem veš, da je napočil čas za moralnega mačka in … za nov post. Ampak … seveda pride beseda ampak. Dogaja se mi ogromno!!!, ogromno impulzov, zgodb, vzpodbud, ampak trenutno bolj skrbim za tekste mojih novinarjev, s čimer so povezani moji miselni procesi, ki pa jih ne smem deliti pred izdajo, vsakodnevno gledam in občudujem tuje, seveda nadpovprečne fotke in potem mi ostajajo le še teme, kot so danes objavljena raziskava o tem, da tretjina moških vara, o tem, da je bojda poljub nevaren za tiste, ki so alergični na arašide in podobno. Ne, o tem pa nočem pisat. Lahko pa napišem nekaj o tem, da je sreča povezana s srečanji. In če je sreča srečati dobre ljudi, potem imam srečo, da imam trenutno kar nekaj "srečnih" srečanj, tudi na delu … in to dobro dene v tednu, ko bom "zaprta" na uredništvu.
P.S. Ko ta post že tretjič preberem, vidim, da so me eni sami izgovori :-)

Malo mešano na žaru o Barcolani

Po pravilih STA, Reutersa in drugih agencij je tale moj zapis - en dan po najmnožičnejši regati na svetu - že prava zgodovina. Ker sem jo po sedmih letih tokrat spremljala s kopnega, mi ostanejo le še nostalgična razmišljanja. Barcolano dobite tako, da pomešate ali 40 vozlov burje ali pa čisto bonaco, dodate Tržaški zaliv in na konču vse zabelite še z jadri skoraj 2000 jadrnic. Čista poezija na morju. Na konici te jadralske masovke so bili letos pred tradicionalno veliko drugo nedeljo v oktobru Novozelandci (kar dva 30-metrska mastodonta in njegova jadralska eminenca Russell Coutts). Eden od njih, Alfa Romeo 2, ki jo krmari multimiljarder Nevil Crichton z bleščečimi umetnimi zobmi, je regato ob koncu tudi dobil.
Barcolana je že dolgo zgodba o tem, kdo ima daljšega, pardon, daljšo. Vse ostalo je čista veselica. Na skorajda tri kilometra dolgi prividni štartni črti velja princip Darwina: tisti, ki je najmočnejši, se bo prebil v ospredje in imel najboljšo štartno pozicijo (ostali bodo na startu goljufali z motorji). Ta teorija v bonaci je odlična, predstavljajte pa si to v 40 vozlih. Tisti, ki pridejo na Barcolano jesti in piti na jadrnicah, jih ob ugodnih razmerah čaka nedeljska veselica, za druge je to pravi jadralski projekt. Začne se zagotovo sredi srede, ko bi znal striček Aladin že počasi napovedati, kakšna vetrovna poslastica čaka za vikend. Z nekaj letnimi izkušnjami osvojite tudi prvo pravilo na Barcolani: ne razmišljaj o pravilih, ker so za to, da se jih krši. In definitivno imejte na barki "najetega" klovna, ki bo pripravljen zdaj na enem, zdaj na drugem boku skakati in vas z bokobrani braniti pred tujimi napadalci in bližnjimi srečanji prve vrste. Nostalgično se tako letos spominjam zloma krmila, bonac, kjer so nas deklice pitali vsi okrog jadrajoči moški predstavniki, leta, ko smo na regati pobili milijone velikih meduz in je bilo jadranje zvočno pospremljeno s smrtnimi dejanji, pa vstajanj sredi noči, prihoda v marino, ko smo postavile najboljšo žensko uvsrtitev (skupno 13. mesto), ko so vsi vzklikali:"Bravo, pičke!!!". In da ne izpustim nepozabnega kričanja Aleša Smrekarja, ki je skorajda izgubil službo na Valu 202 s svojim legendarnim stavkom:"Trst je naš!". Kot da bi nasmihajoča se zmaga Maxi Mone, pardon Maxi Jene, poplačala izgubo Trsta. Kar se časti in slave tiče, bi se Italijani skorajda raje odrekli Trstu, kot izgubili Barcolano.

Hočem že enkrat ozdravet!

Verjamem v red stvari na tem svetu, torej, če delaš dobro, ti bo to poplačano, in če so tvoja dejanja slaba, boš dobil slej ko prej svojo porcijo nazaj, včasih celo dvojno. Ampak tega pa ne štekam. Danes sem začela delati na uredništvu po dooolgem času. Odležala sem tisto neodležano angino (v času finiširanja Jaza), ki je šla na pljuča. Oskrbe in topline, tudi pasje, (ti dve stvari vedno delata čudeže :-)) je bilo v izobilju, antibiotiki naj bi delovali (čeprav jih je danes že konec), naredila sem vse, da bi mi bilo boljše, pa še ni dobro. Kar nočem si priznati, da potrebujem počitek, da je potrebno dneve tudi preležati s pulzom 35 na minuto, brez evforije in šibanja kretivnih misli. Zato vam toplo polagam na srce - če se v življenju kdaj počutite slabo, si dovolite, da ste slabo. Vsake toliko časa, ko nas življenje opomni, kako živimo, je potrebno sestopiti s tistega bežečega vlaka, na katerem se nam zdi, da je le malo možnosti izstopa. Ampak na tem svetu vse počaka in vsi smo nadomestljivi. Ko to spoznaš, je takoj vse lažje.

Topli Pinov kotiček by očka

Moj "gostujoči foto bloger" je tokrat moj očka. Poslal mi je vrsto fotografij, a objavila bom sprva le eno, tisto iz Pinovega kotička, kjer so nastajale njegove knjižne mojstrovine.

Stoletni striček Pino je odšel

Ko so nekoč Američani povprašali slavnega režiserja Krzysztofa Kieslowskega tipično vprašanje: "Kako ste?", je rekel: "Tako, tako". Dovolj je bilo, da je rekel "tako, tako", in takoj so bebavi Američani mislili, da se je zgodilo nekaj tragičnega. Kieslowski je spoznal, da nikoli ne smeš reči "tako, tako", reči moraš "dobro" ali "zelo dobro". "Najbolj optimistična stvar, ki jo lahko rečem, je: "Še vedno sem živ!". In tako je govoril tudi Pino Mlakar.
Vsakič, ko sem prestopila prag Mlakarjeve domačije, skrite čisto ob bregu reke Krke in položene s slamo, me je pričakal na tleh zapis "Pas de deux" - korak v dvoje. S svojo ženo Pio sta bila sinonim, da ljubezen lahko traja dlje kot en mesec, deset ali petdeset let ter da dve sorodni duši lahko skupaj delita ne samo življenjsko, temveč tudi umetniško, delovno pot. Bila sta pravi tandem.

Takrat še šolajoči se baletnik v Hamburgu je gospodično Pio Scholz, tudi baletko, povabil na jadranje po jezeru. Prav od tistega dogodka je bil veter poleg baletnih copatov njun zvesti spremljevalec. "Veš, Katja", me je nežno pobožal po obrazu, "če vetra ni na morju, moramo biti potrpežljivi. Takrat samo počiva v naših srcih in pride. In pri tebi čutim ta veter," mi je položil na srce. Po veliko jadranjih sem se vračala v njegovo leseno izbo pod slamo, šest let brez družbe odličnega študla, ki ga je pripravljala Pia. "Veš, pristali smo na Hvaru in potem so nas vrgli iz lokala na glavnem trgu, ker smo Slovenci nezaželeni," sem nekoč pripovedovala, on pa, svojim letom primerno in s podobo starega Jadrana, takšnega, kakršnega pozna - brez marin in lokalov - odvrne: "Čakaj malo, na katerem trgu v Hvaru, saj tam ni lokalov".
Pino je vedno poudarjal, da mora vsak človek zgraditi hišo za svojo ljubezen, posaditi drevo in imeti barko. S Pio sta bila tako ena prvih regatnih jadralcev na Jadranu. Plula sta vedno brez motorja in radijske postaje, še pri svojih osemdesetih, ko sta svojo leseno "puščico" Galeba (danes pred Pomorskih muzejem v Piranu) varno pripeljala od Pirana do Dubrovnika. Ko sta ga nekaj let kasneje podarila muzeju, sta se sklonjena od bolečin slovesa vsedla na kamnito bitvo v piranski marini, pobožala Galeba v slovo in zajokala. "Jadrnica je kot ženska. Izbereš jo z ljubeznijo in če ji boš to ljubezen dajal, ti jo bo s pridom vračala," je pripovedoval.
Ko so pred mesecem dni v "svetišče" Pie in Pina Mlakarja vdrli cigani in oropali hišo vpričo Pina, ki se ni mogel premakniti in je le nemo in nemočno gledal, kaj se dogaja, sem rekla, da je to človeško ponižanje največje vrste. Kmalu zatem, to soboto, je odšel tiho kot bonaca, a z vetrom v srcu. Nam je ta koreograf, baletnik in velik učitelj zapustil več kot 50 baletov, nešteto knjig, eno najlepših baletnih domačij in kar je najlepše - ure in ure skupnih pogovorov. Striček Pino, ko bom na svojem licu občutila veter, bom vedela, da si z nami. Mirno morje.