Monday, July 31, 2006


Kino na prostem

Ob leseni hišici ob gozdu se je čez vikend odvijal kino na prostem. Na bližnjem hribu so postavljali dve novi bakreni kupoli. Veliiiiiiiki, da ju ne pozabim opisati. No, saj na ta bližnji hribček sem šla (s fotičem, a brez kartice), potem pa se mi ob kroničnem lenitisu, ki ga imam te dni, ni dalo še enkrat. Pa smo si postavili kar kino na prostem in od daleč opazovali (v čisto pomanjšani verziji)- množico Gorenjcev, ki so se zbrali okoli cerkvice, kjer so nekoč snemali vse ljubezenske prizore Cvetja v jeseni, in delavce, ki so hodili na norih višinah. Z visokim žerjavom su ju le v nekaj urah namestili na zvonika. In kot se spodobi, so začeli po zasluženem delu kaj kmalu potrkovati po zvonovih in rajati. Tudi moja mami si je pred hišico privoščila letni kino ... Takoj sem se spomnila na družinska potepanja po otokih, kjer smo vsak večer namesto kina gledali turiste, ki so se izkrcavali iz trajektov, mi pa smo jih opazovali kot deveto čudo. Za otroke je bil to dogodek dneva, ob katerem smo obvezno lizali svoje sladolede.
Medtem ko je Ažo prvič prevzel vodstvo na regati Les Sables-Les Acores-Les Sables (v ponedeljek je padel na 7. mesto IN DANES ZNOVA VODI!!!), smo dobili še novo, najsodobnejšo članico "gorenjske mornarice". Tradicija, ko sem na hiški začela s "ta malimi" delati ladjice najprej iz papirja, kasneje kartona in lesu, se nadaljuje. Veter Poljanske doline se je na trati pridno igral z jadri iz starih rjuh.
Ažota in Kikija je v noči na torek čakal odločilni trenutek, saj je nad Biskaj prihajala hladna fronta. Že v torek zjutraj je bilo jasno, da je s potjo na SZ potegnil boljšo taktično odločitev. Kiki 17. v smeri proti JZ. Pa sta vsaj na vodi porušila mit o "two unseparable Slovenes", kot ju opisujejo v medijih.

Saturday, July 29, 2006


Jadralska pripoved v 71 dneh, 14 urah, 18 minutah in 33 sekundah

Kakšne tri tedne jadralsko »absitiniram«, kar je zame že zelooo dolgooo, ampak v tejle vročini, gužvi me ne vleče na barko med horde turistov. Nekaj najlepšega je, če greš v deželo sanj ali se zbudiš na dihajoči morski gladini v čisti tišini. Edini zvok je prsketanje vode ob boku jadrnice ali veter, ki zavija ob jamboru (če kakšna dvižnica udarja ob jambor, pa zna biti to ena najbolj živce parajočih stvari). No, nekaj takega zagotovo ne bosta doživljala prijatelja Kiki in Ažo (edina naša oceanska jadralska profiča), ki bosta jutri s svojo le 6,5-metrsko karbonsko jadrnico (razred open 650 ali po domače »mini«) štartala na zahtevni solo regati iz Francije (Les Sables d'Ollone) do Azorskih otokov in nazaj. Tam pa ni več jadralske romantike. Ena jadrnica, Atlantik, nič spanja (največ po pol ure), hrana so osušene »dobrote« v vrečkah, ki jim prave okuse dodajaš z vročo vodo, taktične odločitve, konstantna koncentracija in velikoooo časa, da si sam s sabo. 2500 milj v dveh etapah za 70 solo jadralcev. Na jadrnicah nimajo sredstev za komunikacijo z zunanjim svetom, zatorej nobenih prišepetavanj o najboljši poti glede na različne vremenske sisteme na Atlantiku. Njihova mantra pa je: »Sail fast, don't break anything!«
Tale fotka minijev je »ukradena« od Jacquesa Vapillona, ki ga izjemno cenim in je eden najboljših jadralskih fotografov. Sodelovanje z njim pri nastajanju reportaže o svetovnem jadralskem rekordu (solo non stop okoli sveta v 71d, 14h,18min,33sec), ki je še danes v rokah male Angležinje Ellen MacArthur, imam v posebnem, toplem spominu. In če si zaželite še jadralskih fotk, potem obiščite strani »ta velikih«: Thierry Martinez ,Gilles Martin-Raget in Guillaume Plisson. Z mislimi zajadrajte, kamor se vam zahoče!

Friday, July 28, 2006




Sreča na vrvici

Zakaj so poletja nekaj najlepšega? Ker imamo bose noge, ker srečo obesimo na vrvico viseče mreže, ker se sonce igra s svojimi sencami in ker imamo velikoooo časa za pogovore s svojimi prijatelji. In ker sta morje in slana kri vedno v nas, tudi če nismo v bližini morske gladine.

Wednesday, July 26, 2006

Odveč srce

Trenutno berem Virginio Woolf, ki pravi: "You can not find peace by avoiding life". A vseeno me je današnji dogodek (srečanje nekoga, v velikem mestuv tujini, med velikooo ljudmi, z namenom, to verjamem) z mislimi ponesel malo nazaj, ko sem še "požirala" nov ljubezenski roman Brine Svit Odveč srce. Včasih večer prej odpreš računalnik, brskaš po svoji preteklosti - po datoteki s posebnim imenom, oblečeš (čisto zase) oblekico, ki je bila nekomu, nekoč, daleč nazaj najbolj všeč, in se podaš z nasmehom dnevu naproti. In tisti dan pride po dooolgem času v tvoje življenje ... točno tista določena oseba. Kot bi se dan pripravil samo na to, kot bi vse življenjske silnice tekle samo v to določeno smer."Pride trenutek v našem življenju, ko se naenkrat vse pospeši in zavije v novo smer. Zvečer se uležemo v posteljo, k počitku, začnemo drseti v sen in še ne vemo, ne moremo vedeti, da bo naslednji dan vse drugače, vse bo imelo drugačen okus, drugačno barvo, in da ne bomo mogli stopiti nazaj ... Ne bomo mogli reči, da vse to, kar se je zgodilo, ne obstaja ...Ne bomo mogli pomisliti, da nimamo nič pri tem, kajti v resnici gremo zmeraj tja, kamor hočemo, čeprav potem naredimo vse, kar je v naših močeh, da se zgubimo na poti ... " zapiše Mitja v Odveč srcu. Bil je lep dan, ta današnji dan.

Tuesday, July 25, 2006


Sveta trojica željna vetra

Vetra pri nas trenutno ni, torej nam ostane le eno – ga iskati in najti. Nekdo tam zgoraj nam je namenil le dve in pol uri termičnega vetra, še malo polomljene opreme, zato pa sta zraven »svete trojice« parkirala dva italijanska srfača, uf… Odprava se je po lokalnih cestah spretno izognila vsem zastojem pri izhodih na italijanskih avtocestah za obmorska letovišča (Lignano …), se vmes malo zgubila, bila spet na pravi poti in tako našla svoje jezero Lago Santa Croce (http://www.meteosurf.it/stazionemeteo.php?idstazione=5), le 70 km od Cortine d'Ampezzo. Sredi Dolomitov pravi biser s termičnim vetrom. Za kitarje vhod s peščene plaže, za srfače na vzhodni strani jezera z manjših plaž. Zadevica, kot sta nam »naša soseda«, ki tja iz Padove (150 km stran) zahajata vsak vikend, deluje predvsem februarja, marca (si predstavljate, da greste v Dolomite s smučkami in srfaško opremo :-)) in do konca maja, ko začne iz čiste nule pihati okoli poldneva, poleti pa je termični veter bolj šibak. Italijanski lepotci so bili ob poldnevu že rahlo nestrpni, saj ni kazalo, da se bo gladina Lago Santa Croce razburkala. In se je ob pol dveh... Ga ni lepšega trenutka, ko vsi pripravljeni, željni vetra na gladini zagledamo z leve rahlo kodranje gladine, ki se širi, širi, širi, veter občutiš na svojem telesu in sledi skupinsko skakanje pripravljanja robe. Na novi, majhni, majhni deski se mi zdi, kot da nič ne znam, da je ves vložen trud na večji deski izgubljen. Šport in srfarija sta res neverjetni in svojstveni stvarci – sta kot visoooke stopnice, na katerih veliko vlagaš, po njih stopaš počasi, vsaka posebej pa ti ponuja neverjetne užitke. Tetka narava, hvala ti za ta poligon!
Če kdo pravi, da na koncu tunela (življenjskega, športnega ali tistega pred Trstom :-)) ni luči, se moti. »Never give up. No one know what's going to happen next«, me je naučil lev v Čarovniku iz Oza.

Sunday, July 23, 2006



Tetka Katka

"We are twelve billion light years from the edge,
that's a guess,
no-one can ever say it's true
but I know that I will always be with you".
Katie Melua-Nine million bicycles

Za mojo sestrico in mojega bodočega nečaka.

Friday, July 21, 2006

Nimfomanske bogomoljke

Včeraj si po fenomenalnem dnevu dam še četrt ure za gledanje te blesave TV, preden bi odšla v deželo sanj, ko se čisto šokirana ustavim na National geographic channel ob zgodbi o spolnem vedenju bogomoljk. Gledanje je bilo podobno najhujši grozljivki. Posnetkom na NGC ni prišel niti do kolen film Silence of the lambs II, v istem času na HRT. Moderator razlaga, da so bogomoljke zelo nimfomansko nastrojene in da bi kar vse, vse... kar leze. "Gospod bogomoljc" na posnetku se od strahu pred "gospo bogomoljko" do nje premika le po pol centimetra na pol ure. Noro, v živalskem svetu se tipi bojijo žensk, si mislim. Kaj kmalu zvem, da gospa bogomoljka ugrizne vse, kar je pod njo, tudi ljubimce, ki se pozabavajo z njo. In tako gospodič pridno vztraja, vztraja...dokler ni čisto ob njej in skoči na njen hrbet. Nato moderator:"Moški-bogomoljke prav zato seksajo z gospami od zadaj, misionarski položaj ni ravno priporočljiv. Če poskušajo to, jih bogomoljke žive pojedo". In res. Gospa vrže s svojega hrbta "gospoda bogomoljca" in ga vgrizne v glavo, ki počasi zginja v njenih groznih špičastih ustih. Neverjetno. Buljim z odprtimi usti ... In nato spolni akt. On, "gospod bomomoljc" brez glave, normalno zadovoljni gospo!!!!!!???? Ona po aktu le še do konca poje glavo in moderator: "Izgubil je glavo, dobosedno, ne samo od spolnega poželenja. Tako bogomoljka z njegovo glavo dobi hranljiv obrok, ki bo pomagal preživeti njej in njenim potomcem". In potem samo še scena, ko "gospod bogomoljc" pade z veje, njune ljubezenske postelje. Še zdej sem čist pod vtisom tega. Ko pa najdem na New York Times webu en star članek o navadah živali, pa definitivno priložim link, saj ruši mite o tem, kako imajo živali vse materinske nagone. Res je fascinanten ta živalski svet. Tale pa za čez vikend (I't my funeral and I'll serve ice cream if I want to): http://www.nytimes.com/2006/07/20/fashion/20funeral.html?_r=1&oref=slogin o tem, kako nastaja prava industrija iz pogrebov. Kje smo še mi...

Za epilog te zgodbe, čeprav povedano v drugem kontekstu, pa (z dovoljenjem :-) citat mojega bivšega direktorja: "Moški niso več to, kar so bili. Sicer pa je moja navada, da v kriznih situacijah govorim v prvi osebi množine". Sledi smeh vseh prisotnih, kaj drugega.

Thursday, July 20, 2006


Dan citatov

Včeraj se nama je Grmada zdela vsaj dvakrat višja, kot je v resnici. Vročina mi običajno izsrka vso kondicijo, ki jo pridno nabiram. V mrazu, recimo, pri -20 stopinjah Celzija pa delujem pri teku na smučeh kot mašinica. Ampaj vseeno so poletja MY FAVOURITE! In potem me pričaka prijateljica, vsa navdušena, da je za hrano in pijačo zapravila hribček in ne goro denarja, z vprašanjem: "V kakšnem razmerju zmešam gin tonik?" "V takem, da bom prišla domov!" In tako se začne najin! večer, kopija koncerta Robbiea Williamsa, ki se je prav tisti trenutek dogajal v Budimpešti in na katerem je užival najin prijatelj. "Screw you...I didn't like your taste, anyway" ali pa " 'Cause I got too mutch love running through my vains ... is going to waist" se dereva ob posnetku koncerta iz Berlina, medtem ko se nek gospod pod oknom vztrajno vozi s kolesom levo...desno...levo...desno. Istočasno se nalaga na prenosnika "moja foto vaja" - fotkanje tai chija, ki ga vsak torek zvečer izvajajo v parku Tivoli. Kakšna katarza je samo gledanje fotk, kaj šele izvajanje teh gracijoznih gibov, skladnih z dihanjem in v družbi krošenj dreves. In da ne pozabim še enega citata, s katerim me navduši prijateljica, fanica igre besed: "Women with lots of make up look good from far, but far from good!". Iz Resničnega seksa v resničnem mestu.

Wednesday, July 19, 2006


Veliki los Riti

Eni pač imajo jajca ... in pustijo službo za eno leto in gredo ... po naši kugli gor, dol, levo, desno ... in se vrnejo. "We must go and see for ourselves", je nekoč rekel slavni striček s kapico Cousteau. Gredo najti sebe in spoznati svet, ki se ga ne da okusiti, dotakniti, občutiti iz lastnega fotelja. Najboljše je bilo njegovo in Petrovo sporočilo iz Kolumbije, še preden po pristanku s padalom (med snemanjem dokumentarca o jadralnem padalstvu v Kolumbiji, kjer ga spoznajo vse lepe Kolumbijke :-) ) konča v bolnici s šraufi v roki: "There are no ugly women in this country. Fuuuuuuuuuuuuuuuuuuck". In lepo je, ko taki ljudje pridejo nazaj v naša življenja, kjer potujemo skupaj, za nami pa ostajajo podobe sveta.
Bonaca v sivki

Bil je nek julijski vikend. Morje ... brez plovnega dovoljenja ne moreš zajadrati nikamor. A Hrvati tega pač ne počnejo ob petkih popoldan in sobotah. S terase marine opazujem sivko, v katere krošnje ni zašlo niti malo burjice. Veter je moja orientacija v prostoru ...