Kmalu bomo trije

Zadnje čase se mi vse vrti okoli otrok. Pod streho smo spravili zagotovo do sedaj najtežjo številko revije Jaz - kar se teme (ljubezen do otrok) tiče in vseh pripetljajev, ki so bili povezani z nastajanjem. Zagrizla in dobesedno zakopala sem se v teme, kot so umetne oploditve (tako npr. vem, da so pri moških poglavitni razlogi za neplodnost slaba kvaliteta spermijev, moten prenos spermijev iz mod in moten vnos spermijev v nožnico), sodobne družine, otroci, živalska terapija za otroke, avtizem ... in to že dolgo, preden je skupina posameznikov objavila svoj "veleumni" predlog o dvigu rodnosti v Sloveniji.
Pisanje uvodnika je bilo kar nekaj časa kislo jabolko, v katerega sem morala zagristi. V krizi kličem svojo mamo na pomoč. Padli smo z drevesa staršev in vedno se vračamo k njim. Kako simbolično. "Katka moja, imeti otroke je nekaj najlepšega na svetu. Za njih bi naredil vse, prav vse, in tega nisi sposoben narediti za druge, niti zase. Zanimivo, od kod to potegnemo?" je razmišljala. In zdelo se mi je logično, ker sem to občutila in še čutim od svojih staršev, dokler ... se nisem vrnila z intervjuja z dr. Matejem Slivnikom iz Rogaške Slatine, ki je že pet let pediater leta v Sloveniji. Urban (njegovo razmišljanje o fotkanju otrok pa tukaj) me je moral poslušati, ker je v meni kar vrelo od spoznanj in razmišljanj o otrocih. Kako neverjetno, da tako uveljavljen pediater zazna, da je le 20 % staršev, ki so pripravljeni za svojega otroka narediti res vse. In za tiste v dobrem pravi, da sevajo tako energijo, da bi pred sabo podrli vse. Je res starše potrebno opozarjati na odgovornost biti starš? Za otroke ne potrebuješ vozniškega dovoljenja ali izpita za vodnika čolna, pa je starševstvo zagotovo najbolj odgovorna stvar v naših življenjih. Veliko, veliko bolj kot desno pravilo pri vožnji in vrzni vozel za na barko, kar obvladam. Težje pa je biti s svojim modelom bivanja VEDNO DOSLEDEN starš in otroke s SVOJIM MORALNIM ZGLEDOM pravilno voditi skozi življenje. "V materinskih šolah učijo mehanske stvari, kako nahraniti otroka, ga preobleči ... že 30 let eno in isto. Ne učijo pa odgovornega starševstva in kako zgraditi sebe kot osebnost, da boš nekoč odgovorna mama ali oče, ki znata komunicirati in vzpostavljati avtoriteto," mi je dal misliti. Tudi vam?

Foto Jaz

Na spletni strani (urednik Jure Vižintin) mesečne revije Jaz, ki jo urednikujem in je namenjena vsem, ki radi v življenju odkrivajo in ga tudi uživajo, smo pripravili nov posladek. Fotogalerijo našega urednika fotografije Urbana Štebljaja. Ni izgovora, da je ne pogledate ... večkrat. Ne škodi, če tudi vsak dan :-)

Gibo je car

Gledam Blaževe fotke s koncerta in še jaz malo lebdim. Kupček Gibonijevih CD-jev se menja na mojem stolpu, v pavzah, ko ne pišem, redaktiram, pa znova požiram njegova besedila. "Glasba je za to, da povemo tisto, česar ne moremo z besedami," je rekel car v enem od svojih intervjujev. Verjamem, da mora vsaka umetnina pustiti "rano" na tistem, ki jo vidi, sliši, občuti. In z Gibonijem vedno "plovim miran ...", toliko je "rana" globoka. Poglejte in poslušajte še video ene njegovih najboljših pesmi Mirakul (čudež po Dalmatinsko) , s katero z razprtimi krili samo izkoriščaš zakone termike in se dvigaš, dvigaš kot beloglavi orel -"Divno je kad žena ima petlju, da te uzme k sebi, onda kad si slab./ Divno je kad ćutiš snagu njenu, koja vadi te iz moga blata van. Divno je .../ Divno je kad izlaziš na svjetlo, dok priviknu se oči, znam da nisam sam./ Divno je i ne događa se često, taman toliko da sam o njoj ovisan. Divno je .../Jer sve je moje njeno kao zapleteno, prokleto i sveto za mene. /Something in my bones, something under skin, something in her words it's a miracle for me, I'ts a miracle./ Je te donne ma liberte. She makes me a better man./ Odakle joj pravo znati me ovako i ući mi pod kožu zauvijek? Odakle joj pravo?/...

Malo o uredniškem zakulisju nastajanja novega Jaza (torej o vseh ustvarjalnih fazah s krizami in vzponi), ki ga posvečamo otrokom, pa si preberite kar na www.jaz.si.

Planet Bauhaus ali vse nekoč pride prav

Odraščala sem v družini, kjer je oče tipični družboslovec (v čemer seveda ni nič slabega, atiček), ki mu je mama le enkrat dovolila zvezati elektriko v novi otroški sobi, in še to je bilo narobe, pred smučanjem pa je samo enkrat in nato nikoli več poskrbel, da se na streho namesti prtljažnik. Po tistem dogodku je bil … neuporaben.
Ta vikend sem se v moški družbi znašla na posebnem planetu – v Bauhausu. Kot bi nekako naivno mislila, da imajo lahko vse te stroje in orodja le majstri – kot imajo lahko le zdravniki rentgene in slušalke za srce, česar ne morete kupiti v prosti prodaji. Štemarce (ta beseda mi je blazno všeč), brusilci, bor mašine, rezalni, ki so za to in to, vseh velikosti … in vse se da še sposoditi kot knjige. Noro dobro. Za fante je to seveda, kot bi se znašli v trgovini z najljubšimi igračami - starost ni važna, pravzaprav se strast do orodij vseh vrst veča s starostjo in s tem tudi količina nakopičenih, pardon, kupljenih orodij. In danes pri jutranji kavi s sestro odpreva debato. V smehu začne govoriti:»Ja, moj ima tri štemarce in eno še vedno na balkonu, ker je moral zluknati tri luknje. Ja, pa ima že to in to, in komaj sem ga ukrotila, da ne rabiva že ne vem katere škatle za orodje po vrsti, in še takoooo velike, ampak vedno pravi, da se ne ve, kaj bo vse nekoč v njej. V Bauhausu grem jaz na oddelek rož, on med svoje igrače in se slišiva le še po telefonu, ko konča«. Ampak jaz pa noro uživam na planetu Bauhaus in v pogledu v njegove iskrivo žareče oči, ko govori o novem multikultivatorju, brusilki ali čemerkoli s tistim rahlim (racionalnim) občutkom nepotrebnosti, ampak v isti sapi že pravi: »ampak zagotovo bom kdaj potreboval, veš?«.

Moji pogovori s prtljago

Že nekaj juter in večerov, no, bodimo natančni, da že pet, vzpostavljam čisto intimno komunikacijo z mojim nahrbtnikom in potovalko. Prosim jo, naj se pospravi do konca, a me ne uboga. Tovrstne meditacije z neživimi predmeti so zame edina temna stran potovanj. Sojadralka, sicer mikrobiologinja, me je podučila, da obstaja veda, imenovana mikologija, ki se ukvarja z zelo majhnimi bitjeci v tekočinah. Takoj sem sem ugotovila, da se v prostem času pogosto ukvarjam z mikobiologijo v bidonih. Ti so moj največji potrošni material. Po končanih potovanjih, športanjih imam v njih pravo gojišče :-) Najhuje je, ko ti v prtljagi, s katero neuspešno meditiraš, ostajajo mokre zadeve - jadralske obleke, kratki in dolgi neopreni, jadralske rokavice, prešvicani gojzarji ..., katerih vonj postaja sorazmerno hujši z mojo lenobo. Po tokratnih počitnicah sem bila hitra vsaj kar se pospravljanja mokrih stvari tiče. In ker sem tam daleč na jugu, na otoku, ki se ne more odločiti, ali bi zaplaval v Italijo ali na Hrvaško in kjer srčni utrip kljub aktivnostim pade pod 50 na minuto, fotografsko "zmrznila" (moj pogosti pojav zadnje čase), si poglejte Urbanove foto zapise in na njih dva moja izjemna sopotnika. Če sem pa tudi pisno "zmrznila", se bo videlo na prihajajočem (vsaj upam) postu.

Nazaj v blogosferski raj

S pomočjo internetnega maherja Vižintina je Katka znova izstreljena v blogosfero. Se spomnite, kako so včasih na TVS zgledale prekinitve programa zaradi motenj? So vsaj napisali, da se gledalcem opravičujejo, jaz pa nisem imela te možnosti. Kar naenkrat vse belo, niti modro, oranžno ali svetlo zeleno, da bi bile motnje vsaj v mojih barvah. Zatorej malo z zamudo, ampak vseeno - oprostite za tehnične motnje . "Ostanite še naprej z nami" bi rekel striček Terček na koncu TV-dnevnika.

Kaj imajo skupnega slaščice in filmi

Nikoli ne bom pozabila, kako sva se pred leti s prijateljico znašli v neki zakotni vasi na Sardiniji in se pred močnim dežjem zatekli v slatčičarno. Roza, rumeni, modri bomboni, breskvice, tortice, indijančki ... skratka kraljestvo zase. Oči izbirajo, razum zagotovo ne. In odšli sva z dvema polnima pladnjema. Pred nečim podobnim sem se znašla prvi popočitniški dan, ko se je pred mano znašel "menu" slastčičarne posebne vrste - spored 17. ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala - Liffe. Kot bi se znova znašla radovedna mala Katka v knjižnici, kjer je izbirala knjige. Kako pa drugače kot po naslovih, lepih slikicah in naslovnicah, ki me pritegnejo. Tako se zalotim, da izbiram tudi med ponudbo 100-ih filmov dvotedenskega festivala - malo naslovi, malo tematika, drugič nagrade, dober direktor fotografije ... Ko pride v Ljubljano na obisk Liffe ali festival dokumentarnega filma, bi najraje vzela dopust in se zaprla v ljubljanske kinoteke, a ne gre. V času službovanja na Financah mi je v intervjuju Vesna Marđonović, direktorica najuspešnejše slovenske medijske agencije OMD, na vprašanje, kaj je zanjo življenjski luksuz, enostavno odgovorila: "To, da imam čas dvakrat na teden skočit na Liffe". In nazadnje res ugotoviš, da je pri filmskem apetitu najpomembnejši čas, ki ga je bolj malo, za slaščice pa ga nikoli ne zmanjka :-)