Vikend v Londonu odpade

Pogledam služben koledarček - na njem so trije prihajajoči dnevi, kjer je pisalo "London-služba :-)!!!!!", prečrtani. Me pa idejno odlično speljana sličica tolaži.

Mariza - ko angeli obstajajo

Bil je topel sobotni večer. Večer toplega presenečenja, ki je v moje naročje dobesedno padlo iz ščitnika za sonce v njegovem avtu, v katerega je sijalo toplo sonce :-) V platneno streho Križank se je ujemal vetrič iz nevihtnih oblakov. Prihajal in odhajal je kot refuli na vodi - zdaj ga vidiš, zdaj ga imaš v jadrih in zdaj lahko ponovno zategnemo jadra ... Prihajal je kot spreminjajoča razpoloženja, ki jih je karizmatično v naše žile vnašala Mariza - nova kraljica fada, kot ji pravijo. Fado kdaj tako tipično nostalgičen, žalosten, pa čeprav nismo razumeli niti besede portugalsko, a so njen glas in ženstvene kretnje, ki jih je vlekla v soju luči, povedali vse. Z njo smo v mislih čustvovali nad izgubljenimi ljubeznimi, nad starim duhom Portugalske in se podzavestno še bolj privijali k svojim najdražjim. Kaj kmalu smo poplesavali, kot njeni elegantni boki, ob ritmih pesmi, ki se z neverjetnim optimizmom spominja njene babice. Njena graciozna statua je pol afriška in pol portugalska, pokaže na svoje telo in ga razdeli na polovico. Na odru se premika kot gazela. Redke so ženske, pri katerih se izjemna prezenca v glasu in stasu v istem trenutku združi z neizmerno karizmo. In redki so večeri, ko ti je to dano videti in slišati.

Zakaj nekatere ideje preživijo in druge umrejo

Ideja preživi, če je enostavna, nepredvidljiva, konkretna, kredibilna, čustvena in če za njo stoji zgodba, je zapisano v knjigi Made to stick. Na prvi pogled nekaj, kar vsi vemo, ampak če bi bila zadeva tako simpl, bi vsakodnevno producirali noro dobre ideje (sticky ideas, kot jim pravita avtorja). Pa jih ne :-) Danes sem se v službi dobesedno zalimala v tole knjigo.

Če nimaš dobre ideje, bo šla mimo, kot gre ladja ponoči

Ideje nam švigajo vsakdonevno. Včasih pridejo naglas in nam povedo, da so tukaj, drugič se prikradejo potiho, da sploh ne vemo, da so se nam utrnile. Lahko švignejo v misli, padejo na nas kot meteorji z vesolja, se prikradejo od nikoder, drugič nastajajo v dooolgem, popolnoma nelinearnem kreativnem procesu, za katerega nikoli ne veš, koliko bo trajal in kaj mu bo prekrižalo pot. Prisilijo nas, da razmišljamo o stvareh, obrnjeno na glavo. "Če nimaš dobre ideje, bo šla mimo, kot gre ladja ponoči," je nekoč izrekel David Ogilvy. Dobra ideja vedno zmaga in najboljše je, da smo vsi lahko zmagovalci. Trenutno imam na nek prijeten način čisto polno glavo s procesi v mojem življenju - idejnimi službenimi (agencijskimi) procesi, procesi pripravljanja na izobraževalne izpite in idejne naloge ter procesi ustvarjanja najinega novega doma. No, tudi Rim ni nastal v enem dnevu :-)
Ne vem, kako se je utrnila zgornja ideja (oglas za testenine Mondo) nekomu na agenciji Jung von Matt iz Nemčije, ampak vem, da je dobra.

Navigare necesse est

"Jaz ne vem, kako lahko folk hodi v hotele na morje. Morje je narejeno, da se pluje po njegovi gladini. Definitivno tudi ni narejeno, da se šari tam spodaj, kjer živijo ena čudna bitja,"je ob pogledu na hotelski kompleks Bernardin pripovedoval prijatelj, striktni jadralec. Vsi zadekani z jadralskimi oblačili smo po regati za državni pokal na jadrnici bežali pred nevihtami, ki so grozile nad Trstom, Koprom in Izolo. Bil je dolg dan sonca, dežja, neviht, strel, močnega vetra in brezvetrja, jadralske sreče in dvakrat tudi smole ter da ne pozabim veliiiike mavrice. Skratka, ni nam bilo dolgčas in v Katki so na plano prišli občutki, ki so bili zvezda stalnica življenja do zime, ko je jadrnica, na kateri smo trenirale zadnja leta, dobila novega lastnika. "Navigare necesse est", so rekli stari Rimljani. In kako so imeli prav.

Rojen sem, da te spoznam ... svoboda

... na vse zaročeno meso
na čelo svojih prijateljev
na vsako ponujeno roko
pišem tvoje ime

na šipo presenečenj
na pozorne ustnice
tik pred molčanjem
pišem tvoje ime

na svoja uničena zavetišča
na svoje podrte svetilnike
na stene svojih skrbi
pišem tvoje ime

na otopelost brez želja
na golo samoto
na stopnice smrti
pišem tvoje ime

na povrnjeno mladost
na minulo nevarnost
na upanje brez spomina
pišem tvoje ime

in z močjo ene besede
začenjam novo življenje
rojen sem da te spoznam
da ti izrečem ime

svoboda.

Včeraj je bil svetovni dan svobode tiska. In sem se takoj spomnila na pesnika Paula Eluarda, ki je v lepo zveneči francoščini zapisal Svobodo že leta 1942. La liberte z akcentom, izgovorim, in čutim moč te besede. Svoboda v vseh porah našega življenja je naše gonilo. Moram jo čutiti.