Tam nad 1930 metrov ...

... se odlično smuča, še boljše spi, čudovito hrska na snegu pod nogami tudi ko hodiš, govori se italijansko in se obvezno pretvarja, da nisi Slovenček, ker nočeš biti eden tistih, ki so že dopoldan nažgani na snegu ter zvečer ob večerji na glas v poplesujočem koraku prepričujejo uboge ostale, da zapojejo slovensko himno.

Ko so skiperji že doma na toplem ...

... miniji plešejo brez njih (beri: njihove barke brez jamborov potujejo brez njih, v njih pa zagotovo kakšna skrita caipirinha:-). Kiki in Ažo sta svoja minija mojstrsko pripeljala čez Atlantik na regati Transat 6.50, nazaj pa se jima ni več dalo :-). Ja, takole pa potujejo miniji nazaj čez Atlantik v Francijo. Noro, kaj?

Ko bom velik, bom živel v Photoshopu

Takole, kot piše v naslovu, pravi Vid, "zato ker tam živijo sami lepi in mladi". Vsako potovanje ali bolj raziskovalni/športni vikend se je nekoč zaključil pri Klemencu, v njegovem Dia studiu. Ob tisti veliki osvetljeni mizi si, kot se za amaterja spodobi, trikrat vdihnil, preden si jih razgrnil in dočakal svojo usodo. Potovanje se je zaključilo šele v tistem trenutku, ko si si oddahnil (kdaj pa tudi ne :-)) ob pregledu narejenega in ne ko si prišel domov čez svoj prag. Seveda je bil obisk Klemenca in s tem pregled dijasov največji odstotek za ne/zadovoljstvo s potovanjem. Ker je bilo dobro potovanje=dobre fotografije.
Ko so mi nekoč s poti - jadralskega potepanja po Atlantiku - nekje ob francoski oblali ukradli še vse dokumente, bančne kartice, analogni fotoaparat - Nikonov F70 in čez 40 dia filmov, se mi je sesul svet (no, kradljivec mi je ponoči na mizici ob oknu le pustil železniško karto do doma). Pa ne zaradi fotoaparata in objektivov, ampak zaradi tistega slednjega. Ker enostavno zaradi zgubljenih diasov tistega potovanja, kot da ni bilo.
Sedaj se potovanje konča za svojim domačim računalnikom. In sploh ne v trenutku, ko preneseš fotografije s tistih mnogo kartic, ampak potem, ko se (no, to zna pri nas doma nekdo definitivno za mnoooogo odstotkov bolje :-)) začne obdelava v Photoshopu. Če tudi samo tisti osnovni popravki, ki me jih uči tisti z mnogo odstotki bolje in s katerim se strinjam, da s Photoshopom ne moreš popravljati "avta", ki se ga ne da popraviti. "Ampak dogajalo pa se jim je, ko so ustvarjali Photoshop," dodaja.
In tako pred nekaj časa berem v Objektivu izjavo Steva Kruteka, profesorja fotografije na univerzi v Montani, ki pravi: "Fotografski film je vedno uganka; nikoli ne veš, kaj te čaka. Včasih razočaranje, včasih lepo presenečenje". In pogrešam to ščemenje ob Klemenčevi mizi.
P.S. Ta fotka je nastala pod enim čisto posebnim drevesom in jo sedaj, ko sem na bolniški, jemljem iz arhiva.

Jadralska mojstra v domačih objemih

Za dvema ministroma sta pozno ponoči čez slavna premična vrata "Jožeta Pučnika" stopila tudi Kiki in Ažo, ki sta mojstrsko z 8. in 9. mestom opravila z Atlantikom in regato Transat 6.50. Oba z veliko šolo življenja. Tokrat sem ju pričakala tudi s fotičem, v družbi žena, punc, prijateljev ter podpornikov.

Ena o PR-ovcih in njihovih trikih

Kot poroča danes STA:
Tiskovni predstavnik FEMA pripravil konferenco brez novinarjev

Washington, 30. oktobra (STA) - Nekdanji tiskovni predstavnik ameriške zvezne agencije za posredovanje v izrednih razmerah (FEMA) Pat Philbin bo še nekaj časa iskal službo, saj ga po njegovih zadnjih potezah ne bodo premestili na novo delovno mesto tiskovnega predstavnika nacionalnega direktorja za obveščevalne dejavnosti. Philbin je pretekli torek namreč pripravil novinarsko konferenco, na kateri pa ni bilo novinarjev, ampak so vprašanja postavljali kar uslužbenci FEMA.
Vodja FEMA David Paulison je še v ponedeljek izrazil ogorčenje nad dogodkom, minister za domovinsko varnost Michael Chertoff pa je omenjeno novinarsko konferenco označil za eno največjih neumnosti, ki jih je videl v vsej svoji zgodovini dela za vlado.
Philbin je sklical novinarsko konferenco o kalifornijskih požarih, vendar je medije o tem obvestil le 15 minut pred začetkom. Zato na njej ni bilo novinarjev, Philbin pa je zadolžil zaposlene v oddelku za odnose z javnostjo, da Paulisonovemu namestniku, upokojenemu generalu Harveyju Johnsonu, zastavljajo vprašanja. Pravi novinarji so lahko dogajanje le poslušali po telefonu, niso pa smeli postavljati vprašanj.
Philbin je bil predviden za tiskovnega predstavnika nacionalnega direktorja za obveščevalne dejavnosti Mikea McConnella, ki mu je že sporočil, naj si poišče drugo službo. Vodja FEMA Paulison je še posebej jezen, ker so v zadnjih dveh letih trdo delali za izboljšanje verodostojnosti agencije, ki je bila na dnu po klavrnem posredovanju v New Orleansu leta 2005 med poplavami po orkanu Katrina.
FEMA si je za dosedanje posredovanje v Kaliforniji prislužila dobre ocene, Philbin pa je s svojim dejanjem ugled agencije znova ogrozil. Philbin je sicer sam prevzel odgovornost, general Johnson pa menda sploh ni vedel, da mu vprašanja zastavljajo njegovi lastni podrejeni.

Življenje je ...

"Življenje je vse, kar se zgodi od petka do ponedeljka," mi danes pade v oči na Mercatorjevem oglasu. Ti, tale Matej, finančni svetovalec z oglasa, ima pa hudičevo prav. Ste se že kdaj vprašali, kako/kakšen tempo živimo kaj zadnje čase? Na strokovni mizi o PR-u, ki sem jo vodila prejšnji teden v Ljubljani, je ena od sogovornic zanimivo opisala, da je šele v PR-u uvidela, kdo je njen pravi prijatelj, ker nikoli nima časa za prijateljske kave. "Tisti, ki to razume, je moj pravi prijatelj. Enkrat jo odpovem, drugič prestavim," je zatrdila. Urnik je pasji, nič ni oprijemljivega, ni načrtov, za kaj bo čas danes ali jutri. Le svak dan, ki ti prinese milijone novih stvari. Tisti, ki je preveč oseben, ki ni stroj, ki ne uspe preklapljati v tisočinki sekunde, je car, ostali odpadejo. Pa si tega res želimo, so naša telesa res skonstruirana za to, naše misli res stehnicirane? Si res želimo, da bo prvi in edini odgovor iz dneva v dan na vprašanje, kako, si, to, da sem utrujena (pa ne od športnih aktivnosti)?

Pa sem spet pri citatih, ampak eni ljudje res pametno govorijo :-), kot Petra Seliškar, katere film se vrti v Kinodvoru. "Edina revolucija, ki jo lahko ustvariš, je to, da si iskren do sebe". In dva sta definitivno-Kiki in Ažo. Ne samo, da sta iskrena do sebe, ampak z veliiikimi jajci. Pred šestimi leti sta bila pripravljena svoja življenja postaviti na kocko in se odrekati za točno določen cilj. Kiki ga je danes ponoči definitino dosegel. Zagotovo zadovoljen sam s sabo je kot osmi (v 2. etapi) od skoraj 80 udeležencev v tisti mali banjici, dolgi le 6,5 metra, z edinimi prijatelji/prijateljicami na krovu - mogoče s kakšno atlantsko morsko deklico, ki se mu je prikazovala na krovu, sicer pa čisto sam -, prejadral Atlantik in mojstrsko opravil z regato Mini Transat. In zato je ta post zanj in malo tudi za Urikuri (obljuba dela dolg), ker sem še pod vtisom orkanske burje, ki nam je za vikend na jadrnici predramila misli in postavila na svoje mesto, kaj pomeni biti zvest do sebe - to, da ne delamo preveč :-). Komaj čakam naslednji petek ... do nedelje!

Foto: Libor Svaček na Madeiri, jadralec-Kiki

Naše rožice in sončki, takšni in drugačni

Naše "rožice in sončki". Lahko so kosmati, lahko so barvasti (niti ne nujno rumeni), lahko so naše nečakinje in še kdo drug.

Foto: atiček