Z enim ali več vdihi do morskega dna ali Potop v svet tišine

»Vsaka stvar ima svoj začetek,« je zapisal Jacques Cousteau, večni borec za morska prostranstva in izumitelj, ki je množicam odprl svet morskih globin, »in tudi moja strast do potapljanja se je začela že ko sem prvič z masko pogledal pod morsko gladino«. Pri marsikomu se zgodba o strasti do podvodnega sveta začne na enak način. Z masko na glavi se ti odpre svoj planet, drugačen svet drugačnih občutkov, svet, v katerem bivajo čisto posebna bitja in kjer veljajo popolnoma drugačne zakonitosti kot na kopnem, a fizika ostaja enaka.

Da se danes lahko potapljamo, je moral Arhimed nekoč zavpiti Heureka, heureka!, Boyle in Mariott sta morala ugotoviti, da se volumen dane mase plina spreminja obratno sorazmerno z njegovim tlakom in postaviti najpomembnejši fizikalni zakon tudi za potapljanje. Kako dihati v globinah, so se ukvarjale mnoge generacije, dokler regulator, ki potapljaču dovaja zrak iz jeklenke pod okoliškim tlakom, ni najbolje rešil vseh zagonetk, pred tem pa seveda še Cousteaujeva in Gagnanova akvalunga, sestoječa iz kovinske posode s stisnjenim zrakom, uravnalnega ventila in dihalnega nastavka. V podvodnem svetu se moramo prilagoditi tudi s posebno komunikacijo oziroma že določenimi znaki z rokami ali s pisanjem na potapljaške tablice, saj zvok potuje kar štirikrat hitreje kot na kopnem, zato je določanje smeri pod vodo z uporabo zvoka nemogoče. Zaradi prehoda svetlobe skozi steklo potapljaške maske, kjer se lomijo svetlobni žarki, so vse lepote podvodnega sveta tudi bližje in večje kot v resnici. Od tod najbrž tudi ribiške in potapljaške zgodbice o ogrooomnih ribah.

Takole nekako se začne dolgi članek Morske deklice v današnjem Poletu. Za občasne skoke nazaj v novinarstvo. Paše.

Foto: car vseh carjev podvodne fotografije - David Doubilet.

Oda toni nepomembnih stvari, ki ležijo v naših stanovanjih

Visoooki kupi, pooolne vreče, visoooki kupi, pooolne vreče ... Takole bi opisala svoj pogled na stanovanje, ki počaaasi postaja moje "prejšnje". Kakorkoli je že naporno zapuščati svoj dosedanji dom in ob tem pihajo vetrovi sentimentalizma, moraš biti nemilosten. Nemilosten do svoje zgodovine, "zapuščine" nepomembnih stvari in predmetov, za katere si predvidil, da jih je dobro shraniti, če ne za kaj drugega pa za ... :-) Koliko ton nepotrebnih stvari leži, počiva, čaka na neke čase, ki jih nikoli ne bo, v naših stanovanjih. Letalska karta za jadranje na Karibe leta 2001, kar ena železniška karta do Novega mesta iz študentskih časov, obleke, že nekaj let ne nošene, šampanjčev zamašek s krsta sponzorske barke, svoje stare reportaže (Ok, to gre definitivno z mano :-), zapiski s Splichalovih predavanj na faksu, ki so me vedno uspavali s svojo dolgočasnostjo ... Umetnost življenja je iti naprej, spretno krmatiti, se prilagajati in se ob vsem tem le toliko ozirati nazaj, da ne bi s hitrim pogledom uspeli na svoj hrbet kot magnet pritegniti še kakšnega kovčka s preteklostjo. In najpomembnejše ob vseh spremembah je - ohraniti sebe!