Prihaja Prvi mednarodni festival gorniškega filma in z njim film Duh letenja

V našem mestu obstajata dve filmski poslastici - jesenski Liffe in zimski Festival dokumentarnega filma, ki se je letos preimenoval v 1. mednarodni festival gorniškega filma. Slednjo sestavlja preko 40 " filmskih bonbončkov", ki bodo tako "na meniju" od 7. do 10. februarja v Cankarjevem domu. Ob filmskih projekcijah se bodo vrstila tudi predavanja vrhunskih alpinistov in predstavitve novih gorniških knjig, na ogled pa bo tudi razstava gorniške literature in fotografij.

Za konec pa še naš/malo tudi moj piskrček, ki smo/sem ga pristavila k temu festivalu. Lanskega maja smo na Visu v desetih dneh posneli skupaj z biologom, snemalcem, režiserjem, jadralnim padalcem ... Gregorjem Šubicem veliko materiala za 12-minutni film Duh letenja/Pure-The Spirit of Flying. Slednji je sad 15-mesečnega dela snemalne ekipe in številnih slovenskih, avstrijskih in hrvaških jadralnih padalcev. Snemanje filma je potekalo v Sloveniji, na dalmatinskih otokih, Sardiniji in v avstrijskih Alpah. In kot sem zapisala v predstavitvenem besedilu o kratkem filmu "želi prikazati čistost letenja in še neokrnjene zemeljske ekosisteme z drugačne perspektive. Svet jadralnega padalstva je za avtorje drug planet, kamor jih ponese čista energija sonca, brez nafte in brnenja motorjev. Z jadralnim padalom se v filmu podamo v sanjski svet neba in se približamo občutkom drsenja preko področij, ki so imela srečo, da jih človek še ni uničil. Gore, oddaljeni otoki, jezera, vsi ti biseri so uspeli ohranili svojo čistost". Film bo v 30.000 primerkih priložen tudi največjima dvema jadralno padalskima revijama. Bravo, Šubo, da si zrasel v takega filmarja, in bravo Silvo Karo, da si spravil skupaj tak festival !

Iskanje dela je delo ali nič ni za ziher

Beseda ne-zaposlen (ali brez-poselen) v današnjih časih skorajda ne zdrži več. Iskanje dela in s tem obveznosti do sebe (ker bi rad delal, izkoristil svoje potenciale in koncu koncev tudi preživel) in do te rigidne inštitucije, ki se ji reče Zavod za zaposlovanje, je več kot polovični delovnik. Ste kdaj pomislili, kako bi napisali nekaj stavkov o sebi? Saj tisti fakti v vašem CV-ju še gredo od rok, kljub temu, da vas vsakič znova preseneti, da je to vaše življenje, ki je na papirju (ali računalniku), ampak pisanje o tem, kaj vse delodajalcu ponujaš, ker si itak in samo ti najboljši in sploh in oh, kaj boš naredil, ko prideš k njim. Pisanje kot moj poklic, a o sebi je zelo težko napisati kaj objektivnega.
Objektiven si lahko le pri križkih, ki jih talaš po nešteto papirjih formularjev Zavoda za zaposlovanje in se odločaš med desetimi možnostmi. Tudi o tem, kaj si in kaj bi rad bil (čeprav te tam poskušajo včasih prepričati tudi v kaj drugega). Udeležuješ se kvazi seminarjev, kjer te ne naučijo nič (niti spodobnega pisanja CV-ja), obvestijo te, da država še ne izvaja t.i. aktivnih ukrepov zaposlovanjaa, povedo pa ti vse tvoje dolžnosti (tudi to, da moraš biti tri ure na dan dosegljiv na nekem naslovu in da "dopust", vsaj do prve polovice leta iskanja službe, odpade). V opis dela delovnika "nezaposlene" osebe sodi tudi preizkušanje trdnosti svojih živcev, vmes požiranje marsičesa, tudi svojega ponosa, iskanje poroka, ki ti jamči finančno, da imaš v tem času lahko naročnino na Mobitel in še in še. In vsakič znova se zaveš, kako danes nič več ni "za zifer". In čeprav v delovne obveznosti "brezposelne" osebe ne sodijo gorske ture, smo so mi privoščili eno čisto zimsko na Snežnik.

Lahko me kličete teta Katka

Vame je posvetilo sto sonc. Ata Jure in mama Špela sta sporočila, da sem prvič postala teta. Manca je sonček, ki je na snežni dan zasijal s kar 4140 grami energije. Jupiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii!!!

Kruh naš vsakdanji

Danes ustvarjam dva članka o etnologiji kruha po svetu in trikih za njegovo pripravo (seveda pridejo tudi na blog) ... in mi pride pod roke tale iskriva pesmica Neže Maurer.

Kruh
Ustnice mi nabrekajo.
Žile divje udarjajo.
Slačim te,
Gnetem kot testo.
Pod prsti čutim kruh
za svojo lakoto.

In še ena njena:

Okoli vseh dreves se lahko loviš.
Za vsemi drevesi se lahko skrivaš.
Na nobeno se ne naslanjaj!
Ne veš katero je trhlo, nagnito, spodkopano, spodžagano.
Lahko padeš. Hudo.
A to ni najhujše.
Huje je, ker potem sumiš,
da so vsa drevesa trhla, nagnita,spodkopana,spodžagana.
In potem si tako žalosten in sam.

Sončna uprava deluje ali vse, česar niste vedeli o Europass CV

Da ne bo rekel kdo, da zdaj, ko sem na Sončni upravi, ne uredim nič sonca :-) Tukaj ga imate. Glede na to, da pa na Sončni upravi le ni vedno sončno, iščem izhod z nje. Danes mi prijatelj Jurij pošlje opombo, da je moj Curriculum Vitae napisan v "rahlo" ostarelem slogu, ki je veljal do leta 2002 (t.i. European CV). Takole (t.i. Europass CV) je pa po novem standard v EU. Vse nekoč pride prav, tudi če ste trenutno na senčni strani Alp :-)

Gorski kič

Od nekdaj sem sovražila gorski kič na fotkah. Mogoče zato, ker sem vsako leto na Planinski zvezi Slovenije dobivala koledarje vedno istih avtorjev, istih motivov gora s posušenimi mecesni ali še rastočimi v rumenih jesenskih odtenkih, lahko z rdečo-roza-rumenimi sončnimi zahodi, vse pofotkano na isti način ... In evo, ujela sem se v lastno zanko. Ampak malo kiča nikoli ne škodi :-) Obljubim, obljubim, da bom šla kmalu k mojemu Iluzionistu na tečaj dobrega okusa in fotkanja.

Gorski odsevi

Takole se pa v Koči na Kališču, tam nekje okoli 1500 metrov visoko, vidijo v oknu ene same fejst punce :-). Imeli smo dve, še posebno vredni poklona: Staša, ki je premagala samo sebe in prvič ugotovila, da se z nogami bolj narazen in z ritjo bolj nazaj čisto normalno hodi z derezami, in Mama Pubec, ki je (ne samo na tej turi) močnejša od svojega (ne)zdravja in zanjo 2200 metrov in še nekaj čez visoki Storžič sploh ne predstavlja posebne težave. Gora ni nora, nor je tisti, ki ne gre gor :-)

Ko ne pišem, berem

Od nekdaj se mi je zdelo fascinantno zlaganje besed v svoje neponovljive vrstne, smiselne in vsebinske rede, v čisto svoje besedno kraljestvo. Prebirati dobre članke in knjige je zame posebna življenjska poslastica, (še kako potreben) impulz za nove ideje, za pot naprej. In ker mi trenutno pisanje ne gre od rok (kaj mi pa sploh trenutno gre? :-)), berem. Veliko. Pravzaprav požiram besedila.
Naš Buster, ki je pravi intelekt, rad z mano/nama/nami prebere tudi kak časopis. Z našo mačko Pišto, ki je čisto »mahnjena« na IT, ob računalniku rada spremljata nastajanje člankov ali postov. Da je vse pod kontrolo. Pišta ob tem seveda ne zanemari lovljenja "mišk".

Ne bodi kot drugi in prvi e-roman iz domače blogosfere

Pred leti sem v Ljubljani srečevala plakate Loeseja, kjer me je vztrajno pozdravljal stavek: »Bodi svoj, ker drugih je že tako preveč«. Izziv današnje dobe je zagotovo, kako ohraniti svoj jaz v svetu, kjer ti na vsakem koraku vsiljujejo, kaj moraš imeti oblečeno, kaj moraš brati, kaj obiskovati, da boš »in«, kako se ljubiti, da boš dosegel predpisani orgazem ... Še dobro, da sprejemam stvari s svojo glavo. Dolgo časa nisem razumela mame, ki mi je zatrjevala, da se moram v življenju veseliti malih stvari, tudi vsakdana. Očitno je nekdo manjkal, da bi znala to ceniti. V obdobjih kriz, se tega še bolj zavem. Midva sva se zatekla v vsakdan, v divjo naravo, k nama, v zavetje, kjer eden drugemu podarjava krila, k prijetnim opravilom, pri katerih razmišljam/va, kam in kako naprej. Odločitev je postala proces, zato sem si vzela čas za dooolg vdih, za premislek, kaj bi bil po letih urednikovanja naslednji službeni izziv.

Eno od mojih življenjskih vodil je tudi ta pesmica, ki je v teh dneh doživela svojo prvo knjižno stran. Prekmurec Feri Lainšček vedno navdušuje s svojo žensko dušo in prepričanjem, da se uresničiš najbolje v drugem, bližnjem. V Ribnici, v Škrabčevi domačiji, nas je pričakal njegov sveži roman Muriša in knjižica pesmi Ne bodi kot drugi. Obenem pa se Feri loteva pionirskega pisateljskega projekta – prvega domačega e-romana. Iz avtorja se bo prelevil v soavtorja, saj bodo bralci Delovega novega bloga lahko postali svetovalci in soustvarjalci. Kljub temu, da je ideja zrasla na marketinškem zelniku, se jo veselim. Ta interaktivna kolektivna pisateljska akcija me je pritegnila, da spremljam proces dogajanja na spletni pisateljski delavnici, kjer bo nastal roman Junak našega časa. Slednjega bodo podpisali skupaj Feri in blogerji.

Ne bodi kot drugi
Prinesi mi rože, ki divje cvetijo,
odpelji me v goro, kjer škrati živijo.
Pokaži mi zvezdo z mojim imenom,
zloži mi pesem z bizarnim refrenom.
Povabi me včasih v kraje neznane,
mi zjutraj pod okno pripelji cigane.
Povej mi o sanjah, četudi so grešne,
zaupaj mi želje četudi so smešne.
Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi,
ljubezen ni reka, ki teče po strugi.
Napravi to zopet, ne hodi po poti,
saj sreča ni nekaj, kar pride naproti.
Poljubi me nežno, ko drugi hitijo,
povabi me v mesto ko drugi že spijo.
Usoda je živa in mrtvi junaki,
naj še hrepenijo postaje in vlaki.

Morska deklica vam želi

Vzhodnjaki pravijo, da je barka narejena za odprta morja, za plovbo, lahko pa vseeno ostane v pristanu, kjer je varno, a bo tam zagotovo zgnila. Prav zato vam vsem za leto 2007 želim kombinacijo obojega - odprtega morja, z malo drznosti, razburkanosti, nevsakdanjosti in obenem tisti občutek mirnosti v mislih (kot sem ga dosegla tudi tam na jugu Zemlje, v Čilu v lanskem letu). Predvsem pa ostanite svoji in svobodni.

Morska deklica, od 1.1. 2007 vaša posebna poročevalka z Zavoda za zaposlovanje